Seksting

“Ping!”

E-mail, SMS, Twitter, Snapchat, Facebook, Instagram. Brskanje in iskanje telefona, novo sporočilo na Instagramu. Človek, ki ga ne poznam. Dovoli pošiljanje sporočila. Moški ud v stoječem stanju.

Ob razširjenosti mobilnih telefonov z vedno boljšimi kamerami in hitrim pošiljanjem se je razširil tudi seksting, torej pošiljanje seksualnih vsebin preko sms-a, družabnega omrežja, vsepovsod, lahko tudi po navadni pošti, vendar bi se sla verjetno že precej ohladila, ko bi naslovnik prejel sporočilo. Čudaška kot sem, sem na začetku mislila, da je to zgolj umazano pisanje, saj veste, kako to gre. Vendar ne, tudi slikovni material sodi v to kategorijo. V perilu, brez perila, vsi možni položaji in po navadi ne prav zelo estetske fotografije. 

Med raziskovanjem o tej temi sem naletela predvsem na navodila, kako to narediti, kako ti uspe popoln “sekst” in namige, česa ne smeš početi. Seksting je popularen predvsem med mlajšimi pari, kjer je dobrodošel, menda celo, če si z nekom želiš biti v razmerju. “Prideš na kavo? *slika uda*”. Mogoče, če bi bila prijavljena na Tindru in bi iskala točno to. V drugih primerih pa sem za to nekoliko bolj nazadnjaška. 

Še dobro, da ob zgoraj opisani situaciji nisem bila ravno pri kosilu s starši ali v službi. Mislim, da bi očetu odletela proteza iz ust. Zato bi bilo neskončno čudovito držati se preprostega pravila – če ljudje ne zbirajo ravno slik spolnih organov drugih ljudi, jih je bolje pošiljati tistim, ki jih poznate oziroma s katerimi se igrate spolne igrice. Mislim, da le takrat taka sporočila dosežejo svoj smisel in slika ali besedilo povzročita slo v prejemniku. Za takim sporočilom se skriva več od slikovnega ali besedilnega materiala. Vidiš človeka, ki si ga že spoznal golega. Vidiš predstavo, ki se ti odigra za sliko. Veš, da te nekje čaka človek in vroče urice seksa. 

Jaz imam sicer raje zgodbe, uresničljive scenarije tipa “kaj ti bom naredil, ko prideš domov”. Tudi slike so daleč od slabega, sploh zdaj, ko sem se nanje navadila. Večjo težavo so mi predstavljale na začetku, ko sem prvič slikala sebe. Milijon vprašanj mi je rojilo po glavi: Si res tako umazana? Kaj, če slike pridejo naokoli? Kaj, če ne boš izgledala dobro? Kaj, če ne bo dobro sprejeto? To so bila samo ena izmed mnogih. Potem brisanje slik, obupavanje, ponovno slikanje. Tako sem to doživljala vse skupaj. In na neki točki raje odnehala. 

Ponovno sem se opogumila nekaj časa kasneje, ko je bilo več zaupanja iz moje strani. In če s tem sprožim sanjarjenje na drugi strani telefona je dobro – več kot dobro. Vendar je pri tem potrebna velika mera zaupanja, tako sebi kot prejemniku.

In da, rada dobivam tudi slike nazaj, dokler gre za človeka, ki ga v postelji poznam že dodobra. Če dobim zgolj sliko stoječega moškega uda nekega neznanca, v meni ne sproži ščemenja. Ocenim ga samo objektivno, brez neke želje po seksu. Najslabše za neznanega pošiljatelja je to, da tega ne cenim, kot bi si morda želel. 

Pošiljanje umazanih slik, zgodb in emotikonov je lahko zabavno. Če je tarča prava, ne more zgrešiti odobravanja ter prijetnega ščemenja. Vendar nekaj previdnosti nikoli ni odveč. In če ne želite, da se nekomu zatakne med kosilom ali mu slika utripa na računalniku med pomembnih poslovnim sestankom, ga raje pošljite nekomu, ki ga poznate in mu zaupate. Tako bo tisti “ping” na telefonu napovedal zabavo in nepričakovano doživetje in ne zgražanja ter v najslabšem primeru, vožnje na urgenco, ker se bo nekomu zataknil bombon v grlu.