Ne morem, strah me je!

Moja glava je že od nekdaj nekaj posebnega, še posebej kar se tiče spolnosti. Po naravi sem perfekcionistka in petnajst let nazaj, ko sem se začela spoznavati s ščemenjem in seksom, je perfekcionizem odigral pomembno vlogo. Slednji je kljub vzburjenju, vzbudil strah in nastal je prepir med mojo glavo tercijalke in telesom polnim podivjanih hormonov. 

Čeprav je bila moja glava velik stop znak, ko sem se prvič srečala s samozadovoljevanjem, sem jo z nekaj vaje končno uspela umiriti. Slab občutek po doseženem orgazmu, ko bi se najraje zavila v odejo in nikoli več ne bi ven pomolila niti prsta, je bil kmalu pozabljen. Večja težava je nastopila, ko je bil na tapeti seks.

Saj veste, kako gre v pornografskih filmih. Ženska se spusti na kolena, dvajset minut obdeluje moški organ in potem sledi neutrudno desetminutno natepavanje, dokler moški ne izlije zadnje kapljice. Za žensko je pomembnejše, da se dere in daje občutek, kot da uživa. To sem imela v glavi in strah me je bilo početi nekaj, kar še nikoli prej nisem, kar sem videla samo na ekranu. Kako se bom lotila moškega uda, kako bom to znala? To mi je govorila glava. Hkrati pa me je telo vleklo v seks. 

Ko si je prvič fant pred mojimi očmi slekel hlače in mi nakazal, naj se spustim nadstropje nižje, se mi je glava bolj kot ne drla: “Opusti misijo!” Pa je nisem. Občutek sem imela, da ga imam na sredi grla, vsakič me je oblila slabost in vedno sem komaj čakala, da je konec. Želela sem si, da bi poslušala glavo, zato sem bila hvaležna, ko se je zveza končala. 

V kasnejši in prvi resnejši zvezi sem ponovno poskusila. Ponoči, pod odejo, da me ne bo videl. In bilo je prvič, da sem zares uživala. Kot delfin sem ponosno priplavala nad odejo, tam pa me je čakalo presenečenje: “Saj je bilo kar dobro, ampak preveč je bilo zob.” Čeljust mi je skoraj padla na tla. Še nikoli me ni bilo tako sram. Stara sem bila sedemnajst let, ko sem sprejela odločitev, da tega ne bom počela nikoli več. Moja prednost je bila roka, usta so bila očitno slabost. In tega sem se držala vse do zdaj, ko sem to spet začela početi z užitkom in brez kančka sramu. In le tako je postalo dobro, brez posebnih tehnik, samo glavo sem morala dati na “mute”.

Poleg tega sem v mlajših letih trepetala še pred eno stvarjo – položajem, ko je ženska zgoraj. O, bog, kako me je bilo tega strah. Moja druga mora, takoj za lizanjem lizike. Vse se bo videlo, vse bo skakalo. Kaj pa, če ne delam prav? Kako naj se premikam? Kam hudiča naj dam roke? Ko pogledam nazaj, se čudim sama sebi, s kakšnimi neumnostmi sem se ukvarjala. Prvič sem se v to hočeš ali nočeš morala podati. Bila sem tista manj izkušena v paru, zato sem zvesto sledila njegovem vrstnem redu položajev. 

Preden sem morala prevzeti vajeti, sem si govorila, da naj to počnem kot nekaj let nazaj na treningu jahanja. Lahki kas, punči, to si obvladala. Uspelo se mi je sprostiti do te mere, da sem skoraj doživela orgazem, ko sem na njegovo željo morala razjahati. Ker nikoli tega položaja nisva ponovila, sem si mislila, da sem zanič. Da ni pomembno, kako je bilo meni, zato sem se na dolgi rok, tako kot liziki odpovedala tudi jahanju. Danes na svojo srečo to spet počnem. Dokaj sproščeno in predvsem zaradi lastne koristi.

Še danes ne poznam pravega razloga, zakaj mi je glava delovala in še kdaj deluje na tak način. Morda sem se z leti naučila, da popolno ne obstaja in bi se lahko manj obremenjevala, vsaj kar se zadeva spolnosti. Nekje tercijalko v glavi še vedno ohranjam, samo pri seksu jo raje porinem globoko v pesek.