Celibat, tema vseh debat

Odkar visim na Instagramu več kot dvakrat na dan in gledam videe prašičkov, pand in drugih neumnih stvari (trend zadnjih dveh mesecev, ki ga moram čim prej ukiniti), sem med brskanjem naletela tudi na posnetke komikov. Ena izmed prvih šal, ki sem jo kasneje slišala še vsaj dvakrat, se je norčevala iz duhovnikov in celibata. Tako neumen je bil, da ustnice niso želele niti nakazati nasmeška, a je v meni prižgal radovednost o celibatu, duhovniškem in prostovoljnem, ki je vedno bolj priljubljen. 

Celibat je termin za obvezno neoženjenost in vzdržnost od spolnih odnosov. Navadno velja za obveznega za katoliške duhovnike, redovnice in redovnike ter nekatere pripadnike hindujskih in budističnih redov. Če ste kdaj sanjarili o poklicu škofa ali duhovnika v Rimskokatoliški cerkvi, lahko pozabite na poroko in spolne odnose, če pa se prijavljate zgolj na delovno mesto diakona, vam bo to dostopno, če le ne boste imeli ambicij postati škof ali mašnik.

Čeprav celibat oziroma kršenje le tega še danes buri duhove, je bil prvič omenjen že v zgodnjem krščanstvu v četrtem stoletju. Za duhovnike, diakone in škofe je veljalo, da so varuhi čistosti, a vendar je bil celibat takrat bolj izjema kot pravilo. Vsi ygoraj našteti so morali ostati v stanu, kot so bili v času posvetitve. Torej poročeni so lahko ostali poročeni, a se, če so ovdoveli, niso smeli poročiti ponovno. V srednjem veku jim je celibat ušel iz rok. Božji poslaniki so delali, kar se jim je zahotelo. Ne samo, da so bile na urniku posteljne aktivnosti, nekateri so bili celo poročeni in imeli potomce. V enajstem stoletju se z gregorijanskimi reformami uveljavijo strožja pravila – nespoštovanje celibata je bilo kaznovano s prekinitvijo opravljanja dela božjega uslužbenca. 

V času reformacije je novonastali red ostro obsojal celibat, saj naj bi bil prav ta kriv za razuzdano obnašanje duhovnikov. Če bi ohranili pravico do poroke, bi bilo iskanja užitkov med duhovniki veliko manj. Kljub temu je celibat postal še trdnejši s katoliško prenovo – posvečenje je bilo možno samo za neporočene. V dvajsetem stoletju se je Cerkev modernizirala. Sprejeli so odločitev, da lahko v vrste diakonov sprejmejo tudi že poročene moške. Danes nekateri trdijo, da samo še 5 % duhovnikov spoštuje celibat ter da se s tem nihče zares ne ukvarja, saj duhovnikov, tako kot natakarjev, primanjkuje. 

Med tem ko se Cerkev prepira in razpravlja, je Z generacija vzela celibat za svojega. Zanje je celibat prostovoljna odločitev, ki lahko traja daljše ali krajše obdobje, a ni povezan z vero. Prostovoljen celibat je zadnja leta v porastu, nekateri celo trdijo, da niso bili še nikdar srečnejši kot v obdobju vzdržnosti. Pred dobrim letom je Google poročal o 90 % rasti zadetkov o prostovoljnem celibatu. Enako o porastu ključnikov, povezanih s celibatom, poroča TikTok. Ljudje, ki so se mu zavezali, pravijo, da je vzdržnost izboljšala njihovo koncentracijo in mentalno zdravje. 

Zgornji statistiki sovpadata z ugotovitvijo Kinseyevega inštituta za spolnost, da seksualna aktivnost upada, prav tako menjava partnerjev. V povprečju je danes spolno neaktivnih 16 % zdravih moških in 22 % žensk. Večina tistih, ki so v preteklosti že okusili slad spolnega življenja, je bila zadovoljna z odločitvijo za prostovoljni celibat, le tretjina moških in četrtina žensk je svojo odločitev obžalovala. Skrb vzbujajoči in zanimivi hkrati so rezultati ankete v Združenih državah Amerike, ki poroča o povišanem odstotku najstnikov brez spolne aktivnosti. Pri moški populaciji je ta odstotek zrasel z 28,8 % na 44,2 % in pri ženskah z 49,5 % na 74 %.

Seksologi to povezujejo predvsem z družabnimi omrežji, igranjem igric in vse večji ozaveščenosti o aseksualnosti. Prostovoljni celibat naj bi bil pri Američankah bolj povezan z gibanjem #Metoo in mišljenjem, da je ženski užitek še vedno manj pomemben od moškega. Sprašujejo se, ali je seks sploh še vreden truda. Moderni celibat dobiva tudi negativno konotacijo, saj naj bi ga veliko žensk prakticiralo kot vrsta upora tej zmedeni seks kulturi, kot jo vidimo danes. S tem namenom je lansko leto v družbo prodrl izraz ‘femcel’ (female involuntary celibacy), ženski neprostovoljni celibat, ki je nastal kot znak protesta proti plitki družbi, ki je obsedena s svojim videzom.

Prostovoljni celibat in duhovniški celibat, kot ga poznamo, imata skupno samo besedo ‘celibat’. Medtem ko so se božji poslaniki bili primorani odpovedati svoji skušnjavi za služenje Bogu, so se ljudje odpovedali spolnosti za svoje višje dobro, ali pa jim je ta pojem prišel prav, da so opravičili pomanjkanje želje po seksu. Trenutno živim v celibatu po sili razmer, a komaj čakam, da ga bo konec!