Moški svet – prezgodnji izliv

Ob prizoru Jima, ki ga ob nežnih dotikih in pogledu na sošolko, telo po nekaj sekundah objamejo orgazmični krči, si ne morem pomagati, da ne bi občutila pomiljevanja in posmeha hkrati. A prezgodnji izliv ni bil vedno tarča posmeha.

Moški izliv je sestavljen iz dveh delov. Z njim večinoma enačimo fontano, ki pride po nekaj premikih medenice naprej in nazaj, a ga biološko delimo na fazo emisije (phase of emission) in na fazo ejakulacije (phase of expulsion). V prvi fazi nevrovegetativna stimulacija sproži kontrakcije notranjih organov – semenovoda, seminalnih vezikul in prostate, ob tem pa se sperma začne nabirati v prostatični uretri, ki jo zapirata dve mišici zapiralki. Tako sperma ne more pobegniti v penilno sečnico niti v sečila. Sperma je pospravljena na varnem v neke vrste človeški brizgalki. 

V drugi fazi se kontrakcije razširijo tudi v mišice penisa. Mišica zapiralka, vrata v penilno sečnico, se odpre in šele takrat vidimo tisto pravo fontano. Občasno se odpre tudi druga mišica zapiralka, tista, ki vodi v sečila. V tem primeru je izliv pomešan z urinom. 

Danes seksa ne povezujemo več samo z reproduktivno funkcijo, temveč je v ospredju erotična. Vse do tega trenutka se ljudje niso pogovarjali o prezgodnjem izlivu. Bili smo bolj podobni svojim najbližjim bratom, vsaj kar se tiče seksa – bonobo opicam. Ob preučevanju te vrste so znanstveniki ugotovili, da je prezgodnji izliv naravni biološki odziv. Pri njih parjenje traja le deset sekund. Če bi opice ženskega spola znale govoriti, bi se verjetno pritožile, da zanje v teh odnosih ni prav dobro poskrbljeno. Pri drugih vrstah opic je parjenje še krajše, le pet sekund, pri drugih nekoliko daljše, trideset sekund. Slednji se po času zelo približajo človeku, moški namreč potrebuje od pol minute do dveh minut od začetka spolne združitve do izliva. 

Pri živalih še danes govorimo o prezgodnjem izlivu kot biološki prednosti. Pri poliandričnih vrstah (parjenje z več samicami, z več samci) zgodnji izliv daje možnost, da se razmnožujejo hitreje in daje več možnosti nadaljevanja vrste. Čas je pomemben tudi pri mačkah. Pri tej spolni združitvi mora biti samec zelo pazljiv, saj ga samica lahko napade med združitvijo in po njej. V nekaterih primeru seks mačkone stane tudi življenja. Pri slonih je hitrost odločilnega pomena za življenje samice, ki se šibi pod težo samca, medtem ko je pri ranljivejših vrstah ravno spolna združitev tista, ki plenilcem da možnost lahkega ulova. 

Vse do druge polovice dvajsetega stoletja so tudi moški, ki so svoje delo opravili hitro veljali za supermoške. V starejših modelih človeške spolnosti je bila hitrost cenjena, njeno nasprotje pa je veljalo za psihopatologijo. 

Leta 1974 pa se ta pogled začne obračati na glavo. V delu Mortona Hunta, ameriškega psihologa, seks nima le razmnoževalne funkcije, ampak se parom celo svetuje, da se spolna združitev podaljša, predvsem zaradi koristi ženske. Od takrat naprej se prezgodnji izliv uvršča med spolne disfunkcije. Temu botrujejo velike socioekonomične spremembe po koncu druge svetovne vojne in feministična gibanja, ki se zavzemajo za enakost spolov. Moški, ki v preteklosti ni bil odgovoren za ženski užitek, zdaj to postane. 

V tradicionalni seksologiji poznamo več definicij prezgodnjega izliva, ki pa niso znanstveno dokazane in so za današnji čas nekoliko preveč preprosto zastavljene:

• Masters in Johnson: o prezgodnjem izlivu govorita vsakič, ko moški doseže orgazem pred žensko, a pri tem ne upoštevata ženske seksualnosti;
• nekateri znanstveniki so prezgodnji izliv definirali glede na število sunkov med spolnim odnosom pred izlivom;
• psihoanalitična teorija prezgodnji izliv obravnava kot posledico globljega konflikta v nezavednem.

V vseh teh teorijah ni nič uporabnega, na kar bi se človek lahko zanesel, medtem ko skuša ugotoviti razlog za prezgodnji izliv. Po vsemu prebranem Jimovo krčenje ni bilo vredno posmeha, temveč bi mu morali ploskati. Če odštejemo nezadovoljene partnerje.