Tok, tok, sobarica!

V zadnjih izdihljajih toplih dni, svetlih popoldnevov in druženja s prijatelji na terasah lokalov po moji glavi švigajo dopustniški spomini. Poletnih je bilo v zadnjem času malo manj, a ko pospravljam poletno kolekcijo oblačil v vreče, ven pa vlečem zimsko in jo pridno zlagam v stroj, se spomnim svojih najboljših dopustov, ne glede na letni čas. 

Eden izmed takih je bil tudi ponovoletni, januarski izlet v hrvaško Istro. Tokrat nisem želela v apartma, saj je bilo to na neki način darilo za rojstni dan, zato sem se nastanila v relativno novem hotelu in se prepustila mehkobi nežno belih rjuh. Pod kupom oblačil v potovalki se je skrivala gora vibrirajočih zakladov. Ko so otroci dopoldne drsali na hotelskem dvorišču, starši pa pili kuhano vino, sem jaz utrujena od zajtrka padla na posteljo in si privoščila pravo lenarjenje. Da ne bi zapravila čisto celega dopoldneva, sem samoto in velikost postelje izkoristila za preizkušanje novih zakladov in brisanje prahu s starih. Ko so kolki popuščali pod težo kolen in je moja posteljna joga drvela proti zadnji sprostitvi, je nekdo potrkal na vrata. Vsaj zdelo se mi je tako. Ustavila sem igranje in prisluhnila. Čakala sem zvok oddaljevanja korakov. 

A se to ni zgodilo. Prepričanost v to, da se samo glava grdo poigrava z mano, je rastla. Potem pa znova, tokrat glasneje: “Tok, tok, sobarica!” V paniki sem iskala svoje spodnje hlače, kavbojke in majico, ki je ležala nekje na sredini sobe. Vrata sem odprla zadihana in pomečkana. “Želite čiščenje,” je vprašala. Odkimala sem, se zahvalila in se odkotalila nazaj v posteljo. Od neprijetnega razburjenja me je minilo še tisto prijetno. 

Naslednji dan sem pri zajtrku skovala načrt. Odhitela sem v sobo in prvič na kljuko obesila znak “Ne moti”, nato pa z velikim občutkom varnosti znova odvrgla svoja oblačila in se predala igri. Medtem sem slišala glasove na hotelskem hodniku, a nadaljevala. To mi je dovoljeval velik rdeč znak na zunanji strani vrat. Žal to ne bi moglo biti dlje od resnice. Kljub opozorilu na vratih sem zaslišala pridušeno trkanje. Razmišljala sem, ali bi bilo dovolj, da bi se samo zadrla in se ne bi trudila z oblačenjem, a me je vljudnost gnala v ponovno iskanje oblek oziroma kopalnega plašča. Hitro sem se sprehodila do vrat in znova zavrnila čiščenje. 

Bila je ena izmed dopustniških prigod, a dovolj, da me je ob zlaganju toplih volnenih puloverjev v omaro prisilila v razmišljanje, kaj vse pričaka sobarice, ko se ljudje odjavijo iz hotela. Ne vem, zakaj, a ko sem v hotelih, vsaj navidezno pospravim, ko grem. Več kot jasno mi je, da mi tega ni treba početi, a za sabo rada pustim zgledno sobo, še posebej pa dvakrat preverim, da ob postelji, ali zakopan v rjuhe ni ostal kakšen vibrator. 

Internet je preplavljen z zgodbami sobaric, ki so naletele na takšne ali drugačne neprijetne prizore. Prva, ki sem jo prebrala, je bila dokaj nedolžna – sobarica je pod posteljo našla dildo. To bi se lahko brez težav zgodilo tudi meni. V nekem drugem hotelu so na nočni omarici odkrili lubrikant in pod rjuho analne kroglice. To me je spomnilo na moj obisk hotela v času korone. Igrače sem samo pokrila z rjuho in odhitela ven. Na sobarice nisem računala. Pa bi morala, o, pa bi morala. Upam samo, da niso preoblačile postelje. Nazaj k temi. Tretja zgodba je bila že nekoliko predrzna. Na sobarico so na mizi čakali zloženi dildi in spodaj prošnja na papirju, če jih lahko opere. Mislim, da se jih sobarica ni dotaknila. 

Druge zgodbe so nekoliko bolj čudaške kljub moji odprti glavi za umazanije. Par, oba poročena, sta hodila v hotel na vesele urice. In bog, kako so bile vesele. Sobarice sta po nekaj urah zabave prosila, če lahko zamenjajo rjuhe, ker so mokre. Ja, v hotelski sobi sta na postelji lulala drug po drugem. No, ljudje za sabo radi pustijo tudi napolnjene kondome. Pritegnila me je zgodba sobarice, ki je čistila sobo za parom, ki je vsebino kondoma pustil, da se počasi kuha na vrhu nočne luči. Kljub temu se mi je najbolj obračala želodec pri zgodbah o pomazanih tleh in kopalnici s krvjo. Jaz pa se obremenjujem, ko včasih na tisti snežno beli posteljnini pustim kakšno menstrualno kapljico, ki je ponoči ušla. 

Sumila sem, da so nekateri ljudje prismuknjeni, a iskreno, pričakovala sem več hudomušnih zgodb, tako pa sem nehala zlagati zimske puloverje in zaprla predal o dopustih v svojih možganih. Nekaj časa, vse do naslednjega valjanja po hotelskih rjuhah bo ostal zapahnjen, takrat, ko bo dopust prišel, pa bom pomirjena, če za sabo pustim kakšno igračo.