Vse stvari se končajo

Vse pride h koncu, čeprav se mi zdi, da minute, ko nam je dobro, tečejo hitreje kot tiste, ko odštevamo sekunde do konca. Ta članek pišem rahlo depresivna, čas mojega prvomajskega oddiha je tekel prehitro in se tudi iztekel. Naslonjena na ponedeljkova vrata sem se spraševala o medenih tednih, fazi, ki jo preide vsako razmerje in odloči, ali bo skupni čas sploh še tekel, ali se je na tisti točki že iztekel. 

Vsak partnerski odnos preide več faz, terapevti jih poznajo pet. Dvom, zanikanje, iskrena ljubezen, razočaranje, spajanje so faze, ki potekajo ciklično in ne linearno. Nekateri romantično to opisujejo kot izmenjujoči se fazi zaljubljanja in nepripadnosti. Meni je najbolj všeč faza spajanja in povezovanja. Ja, vem, osladno, a to je tako zelo dobro. Najboljše od vsega. Všeč mi je, da mi hormoni preplavljajo telo in mi dajejo občutek, da bo vse dobro, občutek, da nič ne more biti narobe. Seksa je v tej fazi po navadi na tone, kdaj celo toliko, da ti gre včasih že na živce. V tistem obdobju je naš razum zamegljen (moj je po navadi vedno) in ne opazimo partnerjevih napak. Moja glavna napaka v tem obdobju je, da še predobro vem, da ne bo trajala in nehote čakam, da se bo nekje zalomilo. 

Po moje fazo odprtih oči, ali v terapevtskem žargonu fazo dvoma in zanikanja zaznamuje opažanje razlik med nami in partnerjem. V tej fazi se meni prižge žarnica v glavi, izostri se mi vid in opazim absolutno vse. Vrženo brisačo, strgane spodnjice, lizanje prstov in cmokanje. Pred mano stoji čisto drug človek. Lastnosti, ki sem jih prej oboževala, se spremenijo v običajnost. Zaradi njih mi ne cmoka več med nogami. To je točka, na kateri po navadi razmerje pripeljem do dnevnih konfliktov, ki vodijo v neizbežen konec, zato se vsem fazam raje izogibam. Nisem najbolj prilagodljiv človek, težko se opravičim in še težje priznam napako. Rahlo potolažena sem bila, ko sem prebrala, da so konflikti v tej fazi nekaj običajnega, a takoj sem bila postavljena na svoje mesto, saj je najbolj cenjena veščina v tem obdobju obvladovanje konflikta. V tej fazi se začnejo izrisovati razlike med partnerjema. 

Naslednja faza je faza razočaranja, ki je v mojem jeziku enaka prejšnji oziroma sta med sabo pomešani. Potrpežljivi in vztrajni prebrodijo to fazo z reševanjem konfliktov in priznanjem, da ne more biti več enako kot na začetku. No, jaz se na tej točki sprašujem, kam se je začetek izgubil in kaj vidim pred sabo. Po tem sledi še vprašanje, ali mi je tega res treba. A ker želim tisto, kar imajo drugi, se brzdam in utihnem, vse do naslednjega vretja v sebi. 

Tej fazi logično sledi faza odločitve, ki naj bi bila prelomna v vsakem odnosu. Konflikti postanejo težji, več je skrivnih begov, odmaknjenosti. Tukaj se po navadi odločamo ali bomo sami hodili naprej, ali pa bomo ostali in se za odnos trudili. Lahko tudi ostanemo in preizkušamo meje potrpljenja obeh in tekmujemo, komu bo prvemu odneslo ventil. 

Po vsem tem mučenju pa nastopi iskrena ljubezen, ki jo jaz še v vseh mojih trideset in nekaj letih nisem doživela. V tem obdobju naj bi se pari lažje spoprijemali s težavami in skupaj preskakovali ovire. V tej fazi se je mogoče osredotočati na probleme, brez da bi se pri tem počutili ogroženi. Sproščenosti je več, nekateri čutijo isto vznemirjenje in strast kot na začetku. 

Potem pa se letni časi spet obrnejo, poletje gre v jesen, znova se ponavljajo prepiri in razočaranja. A po vsakem dežju posije sonce in krog se začne znova. Žal kot vsak nejeverni Tomaž, ki ni prišel tako daleč, dvomim, da vas kadar koli kasneje preplavi tisti občutek, ki ste ga ste bili vajeni čisto na začetku. Ker je nalezljiv, naši možgani pa zabrišejo slabo, se odpravimo na ponovni lov, lov za užitkom in občutkom, da nas nekje čaka nekdo pravi.