Nag na odru

Ta teden več svojih večerov zaradi Tedna slovenske drame preživim v gledališču kot na kavču. V soboto sem bila tam dobre tri ure in ne namenoma mi je misli včasih odneslo stran. A ne predaleč stran od teatra. Razmišljala sem, kako je na odru stati gol. 

Verjetno ste tisti, ki hodite v gledališče, že opazili, kako se, največkrat igralec, počasi slači na odru in za čuda se ne ustavi pri spodnjicah. Viseče bingeljne sem v gledališču videla že večkrat, a v spominu mi je ostala predstava, kjer je več moških igralcev nosilo Adamov kostum. Prizor me je pustil odprtih ust, pa ne zaradi dolžine rekvizitov, temveč zaradi zgroženosti ljudi v dvorani. Dve gospe, ki sta sedeli pred mano, se nista mogli nehati zgražati. Spraševali sta se, zakaj je to v predstavi potrebno in kaj točno želijo ustvarjalci s tem doseči. Meni je bilo fino. Za nekaj minut me je odneslo v kulturni striptiz. 

Za slačifanta slovenskega gledališča velja Marko Mandič. Slekel se je tolikokrat, da so se ljudje že začeli šaliti, da na njegove predstave vedno hodijo samo ženske. Šel je tudi korak dlje od golote. Na odru je med predstavo celo masturbiral. A za igralca je, ko to naredi prvič, verjetno težko. Tako kot pred vsakim novim izzivom na odru igralec čuti določen pritisk. Predvidevam, da če si že po naravi bolj sramežljiv, slačenje na odru ni lahka naloga. Kako pa je masturbirati na odru in pri tem še igrati in na koncu odigrati impotenco? Če bi bila moški, bi bilo to zame nemogoče. Govoriti besedilo, drkati in pri tem še paziti, da erekcija pade v točno pravem trenutku predstave. Velika večina občinstva žal na goloto še vedno ni pripravljena, zato je prihajalo tudi do prekinitev predstav, odhodov ljudi iz dvoran in celo denarnih glob. 

Golota kot pripomoček umetniškega izražanja je v gledališču vse od antične Grčije. V tujini so v prejšnjem stoletju poskušali ukiniti goloto na odru, a se je ta obdržala. Napisanih je bilo veliko zakonov in amandmajev o gledališki goloti in zaščiti igralca. V Ameriki na primer, slačenja ne smejo zahtevati na avdicijah, igralci morajo pisno soglašati s scenami, v katerih je njihova koža edini kostum, prav tako se predstava, ki vsebuje take prizore, ne sme snemati.

Za prvo predstavo oziroma muzikal, ki je vseboval veliko golih prizorov, zmotno velja muzikal Lasje (Hair), ki je bil premierno upodobljen leta 1968. Čeprav je bila ta predstava verjetno res najbolj znana, pa jo je v goloti prehitela druga, Oh! Calcutta! A tudi slednja, po nekaterih pričevanjih ni bila prva. Že med drugo svetovno vojno naj bi bilo na West Endu uprizorjenih več predstav, ki so na tak ali drugačen vsebovale goloto predvsem ženskih igralk. A West End ni bil nič v primerjali z newyorškim Broadwayem. Tam je bila golota nekaj vsakdanjega že med leti 1907 in 1930.

A kljub naprednemu mišljenju o goloti na odru je gledališče izzvalo kar nekaj škandalov in celo obiskov sodišča. Večkrat so bile tam igralke, ki so tožile svoje soigralce zaradi spolnega nasilja med predstavo. Kasneje so na odru začeli v goloti prednjačiti moški, kar velja še danes. Ženska gola telesa so rezervirana za film, moška za gledališče. 

Danes je spet čas za gledališče. Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila, ali bo mogoče tokrat kdo izmed igralcev odvrgel kakšen bombažni kos in pokazal nekaj gole kože. Morda bo ponosno stal pred občinstvom, ki se bo v sramu obračalo stran in si mrmralo v brado, samo moj pogled bo ostal pripet nanj. Obraz bo ostal smrtno resen, v glavi pa se mi bo odvijal film, v katerem se bo prepletalo vse. Nekaj sramu, njegovega in mojega, ko nepremično strmim vanj in ocenjevanja njegovega razgaljenega telesa.