Tam tam taram, tam tam taram

Poročno koračnico si je v tridesetih mrmrala Bridget Jones in zdela se mi je naivna. A kljub temu sem po tihem navijala, da se bodo, v katerem izmed nadaljevanj tudi zanjo oglasili poročni zvonovi. 

V osnovni šoli je bila poroka obred, na koncu katerega smo prišli do prvega in zadnjega sramežljivega poljuba, obred, po katerem smo vsaj dekleta še dolgo sanjarile in si predstavljale idealen zakon iz filmskih platen s princem iz sanj, revežem, ki je verjetno doma še sladko spal in sanjal o nogometni tekmi. Kljub temu smo čez leta vedno bolj zavijali z očmi ob omembi poroke. Sprva zaradi sramu, ker je poroka predpostavljala ljubezen, kasneje pa smo se vedno bolj zavedali, da pri poročnem obredu ni dovolj, da kupiš metlo, preko katere boš skočil, ampak denar na računu začne odtekati. 

Odraščala sem v okolju, kjer je bila poroka vrhunec življenja ženske. Mogoče so potomci še pomembnejši, vendar jih brez poroke ni smelo biti. Če se je slučajno zgodilo, pa je poroka obvezno morala priti na vrsto med nosečnostjo. Za take poroke so starši celo življenje varčevali denar in otroka pošiljali k verouku. Močno verjamem, da jim zmenkov niso organizirali, so pa pograbili prvo priložnost in že je žganje ob spremljavi harmonike teklo v potokih. Tako je bilo že nekaj mojih sošolk poročenih takoj, ko so dopolnile osemnajst let. 

A srednja šola je bila nekoliko drugačna. Tam so dekleta zelo dolgo ohranjala idejo, da se ne bodo nikoli poročila, ker je strošek svatbe in poročnega obreda previsok, prav tako pa je poroka v današnjem času izgubila svoj pravi pomen. In s to trditvijo sem se strinjala, čeprav me je občasno glava še odnesla v otroško sanjarjenje o črni poročni obleki.

Na faksu je prišel drugi val porok v moji generaciji, a bile so redke. Poročni zvonovi so zazvonili le nekaterim, čeprav so bili že skoraj da ne vsi v resnih in dolgih zvezah. Potem me je nekoliko povozil čas in nisem več spremljala svoje generacije, a zadelo me je spet, ko sem prišla v prvo službo. Mlajši od mene so bili že poročeni. Večina je v zakonu vztrajala zaradi stalnega prebivališča, a vseeno so se na poročili iz ljubezni in ne statusa. Bilo mi je sedemindvajset let in počutila sem se kot stara ločenka. Kot Bridget Jones sem hodila na skupna srečanja parov, dokler nisem ugotovila, da tam nimam česa iskati. Po enem letu sem to službo pustila (ne zaradi svojega samskega statusa) in odšla drugam. 

Bolje bi bilo, da bi pisarno poimenovala kokošnjak. V njem je bil en petelin, ki je bil z glavo večino časa v nekih drugih sferah, kokoši pa so si vsako jutro delile življenjske modrosti. Tema enega izmed pogovorov je bila tudi poroka. Vse starejše so bile seveda srečno vezane, a to me ni presenetilo toliko kot dekleta, ki so bile od mene veliko mlajše. Te so od partnerjev zahtevale poroko, češ da niso zastonj hodile k verouku in vlagale v skupno življenje. In tako se je ena poročila na hitro, ker je po nesreči zanosila in je samo upala, da bo pred porodom poročena in diplomirana, druga se je poročila kljub fantovim masovnim kreditom za hišo in njeni borbi za službo za nedoločen čas.

Tretja pa je fanta že več kot eno leto pacala, da se morata poročiti, ker sta par že res dolgo časa in je to naslednji logični korak, predzadnji pred tistim velikim kronanjem, ko opica dvigne Simbo v zrak kot naslednjega levjega kralja. In tako jo je revež zaprosil na počitnicah. Ko je vsa srečna prišla nazaj in so v pisarni deževala vprašanja o njeni poroki, pa je povedala, da trenutno nimata denarja niti za manjšo poroko in da bo na vrsto verjetno prišla šele čez dve leti. Cenim potrpežljivost, a zakaj je bila zaroka tako pomembna? In še pomembneje, kaj se dogaja z mlajšimi generacijami?

Po raziskavah kar 81 % generacije Z razmišlja o možnosti poroke, med njimi je vsak drugi prepričan, da se bo poroka prej ali slej zgodila. Milenijci temu niso tako zelo naklonjeni. Veliko jih s partnerjem živi zaradi visokih stroškov življenja in ob tem si ne predstavljajo še kredita za poroko in poročno slavje. Poleg tega veliko ljudi meni, da je to zastarela tradicija. A očitno bodo poročni zvonovi še peli naslednji generaciji, kateri Bridget Jones ni pripadala.