So moški res z Marsa in ženske z Venere?

Se še spomnite razvpitih knjig dr. Johna Graya, ki so jih brale vse protagonistke mnogih romantičnih komedij, ki zagovarja, da je različnost med moškimi in ženskami naravno stanje? Pa smo si res tako različni, kot smo različno videti?

Mislim, da to vprašanje pride na misel vsakemu moškemu, ki gleda svojo partnerico, ko nori nad njim, ko spet ni prav zložil posode v pomivalni stroj, ali vsaki ženski, ko gleda moškega, kako zvesto bere navodila za vsak božji aparat, ki pride v hišo. 

Psihološke raziskave že leta potrjujejo, da so moški in ženske različni. Če so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja trdili, da sta oba spola ob rojstvu kognitivno enaka in da so starši ter družba tisti, ki otroke vzgajajo, so psihologi v nadaljnih letih raziskav dokazali, da biološki faktor, ki vpliva na razlike ni ničen. Dokazali so, da so nekateri biokemični procesi značilni za določen spol in vplivajo na vedenje posameznika. Na primer, dve bolj razumljivi razliki nam smrtnikom sta razliki v sinaptičnih vzorcih, amigdali in možganski skorji, vendar je veliko bolj zapleteno, kot sem napisala. Ker so bili ti preizkusi narejeni na podganah, je težko zagotovo trditi, da so isti tudi pri ljudeh. 

Razlike v nevrokemiji pa so nasprotno potrdili tako na ljudeh kot na glodavcih. Tako so dokazali, da se ženske in moške biomolekule prenašajo in procesirajo drugače. Ena skupina izmed mnogih so kateholamini, med katere štejemo hormone dopamin, adrenalin in noradrenalin. Prav pri zadnjem so dokazali, da so ženske veliko bolj kot moški odvisne od njega, ko gre za formacijo dolgoročnega čustvenega spomina. Druga biomolekula, ki na oba spola lahko deluje drugače, je serotonin, hormon, ki vpliva na celo vrsto procesov, kot so razpoloženje, nagrajevanje in pozornost. Tretja večja skupina pa so opioidi, ki odigrajo svojo vlogo pri odzivu na stres in pri razmnoževanju. Opioidi pri ženskah imajo v amigdali, talamusu in cerebelumu višji potencial vezave kot pri moških. Po menopavzi pa se ta bistveno zmanjša. 

Na vse zgoraj napisano, na to, da sploh lahko govorimo o bioloških razlikah med spoloma, vplivajo spolne žleze. Te določajo spol in razlike med spoloma. Določanje spola je v domeni genov (testisi ali jajčeca), medtem ko razlike med spoloma določajo hormoni spolnih žlez (razvoj reproduktivnih organov, oblika spolovila. …). Do pred kratkim je veljalo, da spol določajo samo hormoni, kasneje pa ugotovili, da prav tako kromosomi oziroma geni na spolnih kromosomih, ki neposredno vplivajo na možgane, določajo razvoj in obnašanje posameznega spola.

Dokazano je, da moški v glavi dalj časa premlevajo isto stvar, da so boljši pri presojanju kotne orientacije in navigacije po kardinalnih smereh. Ženske, po drugi strani, govorijo veliko bolj tekoče in si boljše zapomnijo, kje so stvari, na orientacijskem pohodu pa bi bile čiste zmagovalke, če bi se morali orientirati po znamenitostih in objektih. 

V eni izmed raziskav, leta 2021, so odkrili, da moški sprejemajo bolj ekstremne odločitve. Posledice teh pa so lahko negativne ali pozitivne. To pomeni, da so moški znašli na krajnih koncih vedenjskega spektra in so ravnali ali zelo altruistično ali zelo sebično, so zelo zaupali ali niso sploh zaupali, so bili zelo nepošteni ali zelo pošteni. Ker je raziskava dokaj nova in predvsem psihološka, biologije niso jemali v obzir. To vedenje so si razlagali s pomočjo evolucije, saj naj bi moški morali odstopati od norme, da bi jih ženske opazile, medtem ko to v obratni smeri ne drži. Spet drugi trdijo, da je moško obnašanje pogojeno družbeno.

Več kot očitno je, da razmišljamo drugače, pa naj bo za to kriva evolucija, biologija, družba, značaj, ali vse zmešano skupaj, kar je verjetno tudi najpravilneje. Morda pa je glavni krivec res prebivanje na drugih planetih, ki sta vedno odvisna drug od drugega.