Ponoreli možgani, umazane predstave

Umazane misli prihajajo v valovih, kašen dan jih ni na spregled, drugi dan zapolnijo vsak kotiček možganov. Medtem ko bi verjetno morala biti osredotočena na kaj pomembnejšega, pletem zgodbe, ki omokrijo mednožje.

Zadnji mesec ves svoj prosti čas namenjam študiju seksologije in v vsaki knjigi, ki jo primem v roke, je nekaj malega napisanega tudi o spolnih fantazijah, dnevnem sanjarjenju in prizorih v sanjah, ki nas obiščejo, ko trdno spimo. Spolne fantazije so nekaj čisto normalnega, nekateri ljudje jih imajo pogosteje, drugi redkeje, tretji pa na to sploh ne pomislijo. Tistim, ki jih imamo omogočajo pobeg iz resničnosti, se z njimi sproščamo, načrtujemo prihodnje srečanje v postelji, odkrivamo tabuje, ali se borimo proti tesnobi. Sproži pa jih lahko čisto vse, še najbolj stresno delo in branje knjige.

Nekateri ljudje se jim želijo izogniti, jih ubiti, saj jih je sram, da jih imajo, ker naj bi bile odraz njihove divje želje. Pogostokrat se sprašujejo, ali so morda fantazije odgovor na njihov resnični seks, morda indikator, da si želijo nekaj več oziroma so fantazije znak fiksacije. Vse to lahko so, vendar ostajajo samo umazane misli, dokler se ne začnemo preveč truditi, da jih uresničimo. Do takrat pa se lahko mirno naslonimo nazaj in uživamo v predstavi. 

Prvič so se mi predstave prikradle že v zgodnjih najstniških letih. V napol zavednem ali morda celo nezavednem stanju sem imela sanje o romantičnem seksu z enim izmed sošolcev. Že dolgo se ne spomnim več, kateri je to bil, vem le, da je v ozadju igrala počasna glasba in gorele so sveče. Bilo je pred mojim prvim seksom, ki je bil daleč od te romantične predstave. Zbudila sem se premočena, pod odejo je močno ščemelo. Bilo me je sram, čeprav so bile samo sanje. Nisem vedela, kaj naj bi pomenile in če je bil ta prizor v resnici odraz moje želje, ali kaj hudiča se dogaja. V tistem trenutku bi se lahko ugreznila v zemljo, še posebej, ker sem morala v šolo, v glavi pa se mi je še vedno vrtel nočni film.

Ko sem vedno bolj spoznavala seks, v praksi in na platnu, bolj divje so postajale moje fantazije. Sveče, glasba in počasen seks so ostali potlačeni, na površje so prišla sanjarjenja o trojčku z dvema moškima in seksu v javnosti. Oboje si kdaj zamislim še danes. Fantazirala sem o divjem seksu s fanti, s katerii sem takrat bila, ali bivšimi. Fantazije z zadnjimi so se pogosteje pojavljale takoj po razhodu. Kaj kmalu sem začela obglavljati partnerje v fantazijah. Ostalo je samo telo, ki ni imelo prav velikega pomena in vroče dejanje.

Nasprotno, imajo moški v trojčku kdaj tudi glavo, odvisno od okoliščin. Po navadi se mi eden izmed njih zdi privlačen, drugega pa se v resničnem življenju ne bi dotaknila golega. Brez težav lahko z njim spijem kavo, dlje od tega pa ne bi šla. Drugi je bil moški, ki mi je telesno ustrezal. Fantazija se vedno odvija na družinskem vikendu, potek pa je vedno enak. Za začetek miza, za sladek konec pa kavč. Kako se v tej fantaziji počutita še druga dva, me niti malo ne briga, želim samo, da je zame dobro poskrbljeno.

Druga fantazija je seks na javnem mestu, na tržnici, morda na koncertu ali samo v neki stranski ulici. V tej fantaziji obvezno nosim krilo in po navadi se ta fantazija pojavi kot Pavlov refleks, ko se oblečem v nekaj, kar lahko samo spodvihaš in ujamem pogled še v ogledalu, preden odidem. 

Kdaj pa fantazije niso tako daleč od realnosti in so bolj kot ne spomin na pravkar doživeti seks. Takrat so osebe še kako resnične. Enako, ko me glava ne posluša in v fantazijo, hočem, ali nočem, vtakne osebo, ki je ne prenašam prav dobro, ali moškega, ki bi bil lahko moj dedek. Takrat se moram nujno zaposliti s čim drugim, da jo odženem iz glave. 

Moške fantazije predvsem ženske velikokrat gledamo kot konkurenco, zato se o njih po navadi ne govori. Velikokrat čisto po nepotrebnem vzbujajo ljubosumje, saj jih vidimo kot željo, k izpolnitvi katere se stremi. Vendar največkrat ni tako. 

Fantazija je zgodba, slika v glavi, ki nam mokri mednožje, kdaj pa samo pride in gre. Lahko jo izzovemo namerno, lahko pa nas življenjske situacije porinejo vanje. Lahko so slabe, največkrat pa dobre. Kdaj se navezujejo na resnične osebe, kdaj na popolnoma domišljijske, ali v mojem primeru, obglavljence. Uporabimo jih preden gremo spat, prijetno nas zbujajo iz spanja, ali polepšajo sivo popoldne ob kavi. Umazane predstave kravžljajo naše možgane in lepšajo trenutke, ko smo sami s sabo.