Je Španija dežela strasti?

Madrid želi v naglici izreči vse. (Javier Marías)

Španija velja za deželo vina, sira, pršuta, bikoborb, flamenka in seveda strasti. To se o tej iberski državi govori med ljudmi, ki so jo obiskali in med tistimi, ki jo še vedno gledajo samo v turističnih ponudbah. Pa je poleg odličnih jedi res mogoče opaziti strast v očeh domačinov?

Prvič sem jo obiskala leta 2009, zadnjič pred slabim mesecem dni. Prvič sem tja odšla s predstavo o lepih moških, spogledovanju, o pravi strasti, ki pronica skozi pore vsega španskega – plesa, hrane in ljudi. No, seveda sem vedela, da se ne bom pozabila ustaviti v Zari. Takrat sem dobila to, kar sem iskala v Sevilji, ki je bila takrat manj turistična kot danes. Ljudje so bili lepi, zanimivi, veliko manj oblečeni kot mi in naklonjeni spogledovanju na vsakem kotičku mesta. Čeprav iz tega nikoli nič ni bilo, se spomnim spogledovanja z mladim natakarjem in nadležnega obletavanja plavolase prijateljice v klubu in še bolj zoprno ogovarjanje na ulici. 

Veliko bolj svež spomin imam z zadnjega potovanja. Trinajst let kasneje sem začela v Madridu, mestu, ki samo po sebi ni nič posebnega. Nima visokih mogočnih zgradb, nima reke kot večina večjih mest, ima pa ljudi, ki so se mi zdeli še bolj privlačni kot prvič. Visoki, temni in nič “ciganski”, kot si to predstavlja večina moške populacije v Sloveniji. Čeprav sem kasneje obiskala tudi Seviljo in Malago, se mi je ravno Madrid najbolj vtisnil v spomin. Živela sem v centru in s svojega francoskega balkona opazovala živahno ulico pod sabo s kozarcem vina v roki. 

Španke me znova niso razočarale: lepi temni lasje, zanimivo oblečene in drzne. Drznost sicer ni bila pretirana, opazila sem le, da so tako kot pri nas tudi pri Špankah popularni kratki topi in še krajša krila ali kratke hlače in odsotnost nedrčkov. Skoraj vsaka druga je naokoli hodila brez. Tudi zvečer. Pokonci in ponosno, pa če so se za majico skrivali lešniki ali pomaranče. Tisto, kar me je presenetilo je bilo, da se niti eden za tem ni obrnil. Mogoče pa so si Španci izmislili kakšen skriven način ogledovanja deklet. 

No, moškega načina opazovanja nisem znala vklopiti. Nesrečna sem ugotovila, da nikoli ne bom vedela, kako je biti eden izmed tistih s kombinacijo kromosomov XY. Španke sem ocenjevala značilno žensko. Nič drugače nisem ocenjevala moških. Tisti, na katerih se mi je ustavil pogled, so bili visoki natakarji. Pod vplivom alkohola niti tega nisem več opazila, samo to, da so bili na prvi pogled simpatični. Iz vse množice sem izločila dva.

Prvi je bil visok, šarmanten in je imel lepe dlani (te pri njih opaziš takoj, saj ti vsakič, ko naročiš kozarec vina, prinesejo buteljko k mizi in ti ga nalijejo pred očmi). Drugi je bil nekoliko manjši, z enako lepimi rokami, imel pa je drugačen, mladosten videz. Opazila sem še, v kaj sta bila oblečena in obema je noro dobro pristajal predpasnik. Pod pas nisem pogledala. Tudi na kraj pameti mi ni padlo. Čudakinja. 

Govorim jezik, obožujem pršut in flamenko, imam strast, a je očitno ni dovolj, da bi poželjivo gledala moške okoli sebe. Ko sem doma segla pod svoj pas in pomislila na enega ali drugega, me je to bolj zmotilo kot ne. Imela sta obraz, kar mi niti najmanj ni bilo všeč. No, še vedno pa se rada spomnim njunih gibov, rok in oblačil, ki sta jih imela na sebi. 

V Španiji sem se sprijaznila z obiskom Polleríe, trgovine, kjer prodajajo ocvrto pecivo (churros) v obliki penisa ali vulve. Lahko je oblit z različnimi čokoladami, za prijeten videz pa ga lahko posujete še z mrvicami. Če poletje ni tisti del leta za churrose, lahko izberete ogromen, hladen penis. Z lizanjem svetlo modrega sem se vsaj malo ohladila, čeprav je bilo zunaj štirideset stopinj. 

Zapeljivcev, kakršne sem srečala leta 2009 tokrat ni bilo. Ne vem, ali so bila kriva mesta, ki sem jih obiskovala, ali pa so se skrili kot krti in le občasno pokukali iz svoje luknje. Ko sem se vrnila domov s steklenico sherryja v roki, je bilo v očeh moje mame opaziti razočaranje, ker se nisem vrnila z možem, ki ima veliko hišo z bazenom nekje na jugu Španije. No, morda pa bom ven večkrat šla brez modrčka – to je bilo tisto, kar mi je res ostalo v spominu.