Sveto devištvo

Devištvo sem izgubila hitro. Morda me je obsedel hudič, so krivi starši, ker me niso vpisali na verouk, ali pa so bili zgolj krivi moji podivjani hormoni in prva ljubezen. To ne pomeni, da nisem sanjarila o tistem popolnem večeru izgube nedolžnosti, ko bo malo zaskelelo in bo opravljeno. Pomembni mejnik sem pokosila kot nekaj vsakdanjega.

Tradicionalno je veljalo, da mora ženska skrbno paziti na svojo nedolžnost, vse do poroke, ko na poročno noč svoj cvet podari možu. Takrat se čistost ženske konča. Ko je himen predrt, je konec. V nekaterih kulturah to še danes velja kot pribito. Če se je zahod nekoliko spridil, kulture, kjer vera igra močno vlogo, ženske ne smejo izgubiti nedolžnosti pred poroko. Tudi posilstvo pred poroko ni izvzeto in kot predzakonski seks prinese sramoto nad celotno družino. 

V nekaterih kulturah grejo tako daleč, da zahtevajo dokaz devištva. Himen pri tem igra odločilno vlogo in vse je odvisno od njegovega stanja. Strgan te pogubi, cel pa ti da vstopnico v naslednje življenje. Od posameznih držav je odvisno, kako ta test izvedejo. Najpogosteje ta pregled opravi ginekolog, ki na koncu izda potrdilo o devištvu, drugje pa ženska devištvo dokaže s krvavimi madeži na posteljnini po prvi preživeti noči s svojim možem. Če krvi ni, testa ni opravila. To obsoja domala cel svet, Svetovna zdravstvena organizacija pa je te teste označila kot zlorabo žensk. 

Himen je kriv tudi za to, da danes devištvo nekateri jemljejo za mit, saj ta deviška kožica kljub mišljenju mnogim ni opna, ki popolnoma zakriva vhod v nožnico. To teorijo zagovarja tudi medicina. Za natrganje deviške kožice ni potreben spolni odnos, dovolj je že jahanje ali kolesarjenje. Tisti, ki si močno želite, da vaša hči ostane devica, je ne vpisujte na športne aktivnosti, ki predvidevajo nekaj med nogami. 

Kako zelo cenjen je v nekaterih kulturah, kaže dejstvo, da so ženske pripravljene iti na himenoplastiko, da deviško kožico zamenjajo ali popravijo (sliši se, kot da bi šle k mehaniku). To je bilo nekaj časa nazaj popularno tudi na zahodu. Ženske, ki so na tak način nazaj priklicale svoje devištvo, so se imenovale ponovno rojene device. In to, vsaj na zahodu, z razlogom. Ravno device so tiste, ki so bile skozi zgodovino najbolj cenjene. 

Devištvo izvira iz Antike. Parthenos, ki ga danes hodijo gledat trume turistov, je grško ime za devištvo, posvečen pa je boginji Artemidi in Ateni. Slednja je slovela po svoji modrosti, pogumu in pravičnosti, hkrati pa tudi potem, da ni nikoli imela ljubimca ali moža. V Rimskem cesarstvu so po tem slovele vestalske device, ki so bile ene izmed najbolj cenjenih pripadnic takratne družbe. Redovnice so služile boginji srca, Vesti, in ohranjale njen ogenj v templjih, ogenj, ki je varoval Rimsko cesarstvo. V nasprotju z drugimi ženskami so lahko volile in imele zemljo. V zameno so se morale odpovedati stikom z moškimi in ohranjati svoje devištvo. 

Nasprotno, današnji feminizem devištvo obravnava drugače, kot družbeni konstrukt. V točno tej družbi obstajajo dvojni standardi. Za moške je devištvo nekaj sramotnega in so pohvaljeni, če ga izgubijo čim prej, med tem ko je devištvo žensk tisto, ki se mora ohranjati čim dlje. Simbolično je razdevičenje pomenilo prenos lasti ženske od očeta na moža. Enako kot to, da oče pospremi hčer do oltarja. No, mogoče je to le nekoliko bolj nedolžna predaja lastništva. Poleg tega feminizem trdi, da je devištvo večkrat povod za ‘slut shaming’. Če ženska svojo nedolžnost izgubi prezgodaj, je nemalokrat tarča posmeha. Proti devištvu nastopajo tudi zato, ker ga smatrajo kot podporni steber heteroseksualnosti, saj naj bi izključevala LGBTQ skupnost.

Medtem ko tukaj razglabljam o dojemanju devištva danes in v zgodovini, so nekatere ženske poslane na test devištva, nekatere obžalujejo, da so devištvo izgubile prepozno, druge prezgodaj. Spet druge kujejo načrt za popoln večer. Devištvo bo vedno del vsakega izmed nas, vprašanje je le, koliko pozornosti mu namenimo sami in družba okoli nas.