Bori se ali beži

Bagola izgori in napiše knjigo, manj slavni ljudje pa se spopadamo s stresom na drugačne načine. Nekateri s hrano, drugi s samozadovoljevanjem. Pa nam to lahko vedno uspe, kadar se lomimo pod pritiski dneva?

Ja, drži, samozadovoljevanje je zdravo in eden izmed načinov spopadanja s stresom. Ob tem početju se sproži dopamin, endorfini in še veliko drugih hormonov, ki s seboj prinesejo val dobrega počutja in sproščenosti. To sem uspešno dokazovala na faksu, ko sem več kot na dolgočasno snov, napisano na papirju, mislila na seks, čeprav so me lovili roki in izpiti. 

Veselila sem se službe, saj sem mislila, da bo lažje: rutinskih osem ur, potem pa prosti čas in denar za nove pripomočke. Na začetku sem v službi uživala, sem pač ena izmed tistih čudnih ljudi, ki obožujejo izzive in se ne branijo nadur. Samo še tole naredim do konca in grem, potem pa kar naenkrat ugotoviš, da se sonce že pogreza za hribe, ko se utrujen odpraviš domov. Kljub temu me je, ko sem pisala dolgočasen odgovor ali se že desetič v telefonsko slušalko s skesanim glasom opravičila kupcu, oblila sla. Možgani so odtavali daleč stran od tegob in norenja. Rezultat: mokro mednožje in obljuba sami sebi, da bom ob prvi priliki izginila domov. 

Korona je nekoliko olajšala moje usklajevanje dela z dobrimi stvarmi. Res je, da sem si nabrala toliko nenapisanih nadur, da bi si lahko prislužila mini dopust, a sem v tem času uživala. Postelja je bila poleg pisalne mize. Ko sem začutila mokroto, sem se samo prestavila. Kljub strogemu upoštevanju ukrepov se mi je uspelo sproščati in od pisalne mize sem po koncu delovnika vstala sveža in sproščena. Podoživljala sem svoje dneve na faksu. Z vsakim samozadovoljevanjem je rastla želja po še. 

Tistega dne, ko smo se vrnili v pisarne, sem komaj dočakala konec. Hrup okoli mene, zvonjenje telefonov, glasni pogovori in hitenje iz enega konca na drugega so pregnali misel, da bi se sploh še kdaj dotaknila. Videla sem samo svojo posteljo. Od utrujenosti sem cele popoldneva prespala, vikende, ko sem za košček sekunde pozabila na službo, pa izkoristila za samozadovoljevanje. Vendar takim tednom ni in ni bilo konca. Misel na seks se je pojavila le redko, nič me ni spravilo v razpoloženje, ki sem ga poznala. Dnevi samozadovoljevanja so se tako zredčili, da me je pošteno skrbelo, kaj se dogaja. Je to posledica bolezni, posledica stresa v službi in doma, bom še lahko počela tisto, kar me najbolj veseli?

Nekaj časa sem za to krivila bolezen, a sem na dopustih ugotovila, da se vračajo tudi umazane misli. Ni mi preostalo drugega kot to, da okrivim stres, ki je velik zaviralec spolne sle. Ko nas čaka neprijeten klic, ko moramo odgovoriti na e-mail preudarno in vljudno, ko vemo, da smo nekaj zasrali, naše telo preplavita stresna hormona, kortizol in adrenalin. Po svojem srčnem utripu in zmanjšani spolni želji sodeč, sem mislila, da se moje telo utaplja v teh stresnih hormonih. Dolga izpostavljenost stresu vodi v kronični stres, ki popolnoma ubije misel na seks. Žal, v “bori se ali beži” položaju razmnoževanje telesu ni prioriteta. 

Vse super in prav, a kako se izbezati ven iz tega, če si vsak dan ujet v rutinskem delu, ki ne prinaša nič drugega kot samo stres? Odpovedati se seksu ali dati odpoved v službi in upati, da ti bo naslednja prinesla bolj dolgočasno delo, ki bo glavi pustilo prostor še za kaj drugega? Med brskanjem za odgovorom sem naletela na dve rešitvi: sprejmite, da bo vaša spolna želja nihala in spolno slo vzbudite s predigro. Če ne bo šlo, si ne belite glave dodatno še s tem. 

Ne eno ne drugo mi ni bilo najbolj všeč, a več kot to nisem mogla narediti. Kadar je prehudo in stres po levi prehitevajo še panični napadi se vdam, padem v posteljo in zaprem oči. Takrat pa, ko je bil dan v službi sprejemljiv in ne toliko uničujoč, da bi zavrl misel na seks, izkoristim priložnost in v prakso spravim drugi nasvet. Takrat za kratek čas svet izgine, stres in službo pa ob prvem dotiku odpihne nekam daleč stran.