Hvala, ker pipaš

Prvega oktobra sem po službi, ker mi je manjkalo nekaj stvari za sobotno kosilo, stopila v Hofer. Čeprav že leta vem in sem se še istega dne spomnila, da je prvi dan ozaveščanja proti raku na dojkah, sem imela prazno glavo, vse dokler nisem šla mimo police z zelenjavo in na njej zagledala šampinjonov v rožnati posodici.

So najbolj oboževan in najbolj osovražen del ženskega telesa. Ženske jih opazujemo jih v ogledalu, tlačimo v neudobne nedrčke, poudarjamo, v najstniških letih skrivamo, se obremenjujemo z njihovo velikostjo, z velikostjo bradavic, z neenakostjo in se pritožujemo čez bolečine vsakič, ko smo tik pred krvavim koncem sveta. Moški, po drugi strani, bi bili več kot odlični v vlogi pregledovalca. Navdušeni so, ko jih vidijo v oprijeti majici, še bolj, ko oblačila odletijo. Ko jih po globokih vzdihih, kapljicah potu, premikanja blaga gor in dol, le uspe osvoboditi, se z njimi igrajo, jih stiskajo, otipavajo. O čem govorim? O prsih, joškah, cicikah.

Oktober je mesec osveščanja o raku dojk in samopregledovanju. Ravno preventiva je najpomembnejši korak pri odkrivanju zgodnjih sprememb. Uvodno uro v šlatanje dveh izboklin smo dekleta imele pri sistematskem pregledu v prvem letniku faksa. Čeprav je bilo tapkanje umetne dojke zabavno, čudno in poučno hkrati, je večina na pregledovanje pozabila. Ker se morajo pregledovati vsak deseti dan po začetku menstruacije in po posebnem protokolu, je stvar še toliko bolj zapletena. Kdo pa ima vsak mesec čas za to? Pozimi in jeseni je poleg tega še mrzlo in in misel na ledene roke, ki se bodo v naslednjih petih sekundah približale prsim, je odbijajoča. Tako sem razmišljala po sistematskem pregledu, vendar sem nekaj let kasneje spremenila svoje mnenje. 

Takrat je moja leva dojka strahu na stežaj odprla vrata. Nekaj na levi strani me je začelo motiti. Prvič sem to opazila v tistem turbulentnem obdobju pred menstruacijo. Leva stran me je bolela bolj kot običajno, tako zelo, da nisem mogla spati na trebuhu. Bulo sem s tresočimi prsti prvič zatipala, ko sem se namakala v banji. Zdela se mi je ogromna. Ker nisem želela misliti nanjo in na morebitne težave, ki jih lahko prinese, sem se potopila pod vodo in odmislila. Verjetno je le posledica menstruacije. Vendar žal ni izginila. Vedno bolj me je zajemala panika in celo med seksom sem preverjala, ali je tam. Takratnega fanta sem moledovala naj šlata, stiska, karkoli. 

Moja zdravnica je specialistka za vzbujanje strahu. Ko sem mesec kasneje slečena ležala pri njej na mizi, ni zatipala le ene, temveč več majhnih bulic in me pod nujno napotila na pregled v Center za bolezni dojk. Čeprav jim je uspelo nekoliko znižati moj pritisk, češ da poznamo več sprememb na dojkah in večina njih ni rakava, sem nestrpno čakala klic o izvidu biopsije. Negativno, ni rak. Ker naj bi bula izginila sama, niti operacija ni bila potrebna. 

Leto kasneje so pri kontrolnem pregledu ugotovili, da se bula ne krči, ampak raste, zato so me poslali na izlet na Onkološki inštitut. Če kje, sem tam spoznala grozo in hkrati voljo do življenja. Po sedmih urah, opravljenem ultrazvoku in biopsiji, sem se nekoliko lažja vračala domov in upala, da se v to moderno stavbo ne vrnem nikoli več. 

Pa sem se. Na operacijo. Še nikoli nisem bila tako srečna, ko so mi, preden so me odpeljali v najhladnejši prostor poln prijaznih ljudi, dali pomirjevalo. Niso me zmotile grozne zgodbe žensk, ki so ležale poleg mene, ni me motila niti misel na operacijo. Nekaj ur kasneje, ko sem se zbudila iz globokega sna, v katerem sem z medicinskimi sestrami govorila špansko, sem čutila olajšanje. Izteklo se je bolje kot primeri mnogih žensk, katerih diagnoza je bila rak. 

Danes so moji lešniki zdravi, redkokdo celo opazi, da imam novo obrobo po spodnji strani leve bradavice. Čeprav ni bilo najhujše, kar bi me lahko doletelo, mi je majhna bulica nagnala strah v kosti. Z veseljem sem se naučila tehnike samopregledovanja in šlatam bolj vestno kot prej. Prav tako kupujem šampinjone, tudi če jih ne planiram za kosilo.