Izložba: živa in gola

Všeč mi je umetnost, navdušuje me predvsem klasična. Postavi me v Pariz, v Louvre, v Musée d’Orsay, v Madrid, v Reino Sofío, v Prado, pa se bom zasanjana izgubila med umetniškimi deli. Umetnost je med zidovi varna, je stvar posameznika. Ko jo postavimo ven, med ljudi, pa se lahko meja med svobodnim umetniškim izrazom in nedostojnim vedenjem hitro zabriše. 

Aprila je izložba FotoPuba oživela. Na ulico je zazijalo štirinajst golih teles. List, ki je krasil Adamovo mednožje, so zamenjale vrečke na glavi. Instalacija Dihaj je mimoidočo razburila tako zelo, da ni mogla preprosto iti mimo in nadaljevati s tokom svojih vsakdanjih misli. Poklicala je policijo, ki je umetnike spoznala za krive kršenja javnega reda in miru, saj so razkazovali svoje spolne organe. Pa je golo telo, z odsevom katerega se vsak dan srečamo v ogledalu, lahko tako moteča, da zatrepetajo roke in glas?

Evropsko sodišče za človekove pravice zagovarja umetniško izražanje, ki vznemirja, šokira in celo žali. Tak umetniški izraz ima visoko raven zaščite. Po drugi strani pa zakon o kršenju ravnega reda in miru pravi, da se vedemo nedostojno, če nekoga vznemirimo ali proti nekomu delujemo škodoželjno. Pod to spada prepiranje, vpitje, razkazovanje spolnih organov in spolno občevanje. Pri instalaciji Dihaj sta tako trčila dva svetova, na katero stran se bo prevesil jeziček na tehnici, pa je odvisno od subjektivne interpretacije. 

Od nekdaj je bila umetnost izzivalna. Se spomnite Courbetovih slik, fotografij lačnih otrok, opisov seksa v literaturi? Prav tako je golota od nekdaj vznemirljiva, čeprav je vsem dobro poznana. Živo se spomnim vseh breskvic, moškosti različnih velikosti in oblik, prsi z velikimi in majhnimi bradavicami, ki sem jih opazovala na nudistični plaži, ki sem jo bila prisiljena obiskovati kot otrok. Moje poletne dni so zaznamovali morje, pašteta in gola telesa.

Umetnost, ki izpostavlja goloto naključnim mimoidočim, predstavlja tveganje. Na nudistično plažo hodimo, ker tako želimo, prav tako razstavo aktov obiščemo, ker nas to zanima. Če pa se nekdo sleče sredi ulice, na sebi pusti le nogavice in rokavice, lahko taka instalacija ali performans hitro iz nekaterih posameznikov izvabi zgražanje. Bolj, kot je telo resnično, bolj realistično upodobljeno, sta zgražanje in neprijetnost pri gledalcih večja. 

Veliko umetnikov današnjega časa ve, da je opazovanje človeških aktov zelo osebno in nabito s čustvi. Lažje ga opazujemo, če se pred nami sleče lik, ki ga resnična oseba upodablja. Tako se zgodi navsezadnje v vseh gledaliških predstavah. Pred nami se sleče Francka in ne Katarina Čas – morda se nam tisti trenutek bolj vtisne v spomin, kot drugi deli predstave, vendar ta spomin tudi hitro zbledi. Drugače kot osebni performans Marka Mandića. Starejše gospe, ki so to predstavo videle, še danes s cmokom v grlu govorijo, da je bilo to preveč, da je bilo nespodobno, morda njegovo goloto jemljejo tudi kot napad. 

Čeprav se mnogi sprašujejo, kaj je narobe z goloto, kaj ljudi moti pri golih telesih, če jih imajo tudi sami, golo telo kot osrednji motiv umetniškega dela ali instalacije pogosto sproži kritiko. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker veliko ljudi ob golem telesu pomisli na seks, na željo po njem, obsedenost – na tisto, kar se dogaja v zasebnem in ne v javnem. Ko golota javno izziva, ljudi spravi v težek položaj.

Če bi Imela možnost opazovati že omenjeno instalacijo, je ne bi opazovala prav dolgo. Še o tem nisem prepričana, če bi se pred njo sploh ustavila in podrobno preučila vseh štirinajst razgaljenih teles. Na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi klicala policijo, dopuščam pa možnost, da bi mi bilo kot opazovalcu nerodno, ker si hočeš nočeš ogleduješ gola telesa, jih ocenjuješ, poleg tega pa si prepuščen sodbam drugih mimoidočih, ki bodo bolj kot nad razstavo zgroženi nad tvojim buljenjem v izložbo. Podobno kot sem se počutila ob sprehajanju po amsterdamski rdeči četrti. 

Golota pritegne poglede, golota vznemirja. To umetnost ve. Umetniki, ki posežejo po goloti kot sredstvu prikazovanja višjih idej, se morajo zavedati, da je bistvo skrito očem večine mimoidočih. Zato mora biti pripravljena na to, da bodo nekateri ljudje v taki umetnosti videli kršenje javnega reda in miru in ne dodane umetniške vrednosti instalacije. 

Vir: https://n1info.si/novice/slovenija/golota-nedostojno-vedenje-ali-pravica-do-umetniskega-izrazanja/