Prinesi mi rože

Ob koncu delovnega dne sem si naredila večerjo, si pripravila odejo, se udobno namestila na kavč in s pričakovanjem zrla v ekran. Na sporedu je bila namreč ena izmed mnogih resničnostnih oddaj, v kateri se horda žensk poteguje za moškega. Česa bolj neumnega še nisem videla, vendar so me prizori vsakič pritegnili k spremljanju. Ob gledanju njihovih pustih, suhoparnih zmenkov, sem se trudila spomniti svojih. 

Vem, da jih je bilo malo in da niti približno niso bili tako luksuzni, kot so jih kazali na televiziji. Nikoli se nisem udeležila hitrih zmenkov, kot jih prikazujejo ameriški filmi, ali zmenkov na slepo, kot je to popularno danes. V vsem tem sem slaba. V resnici me že misel na to naredi živčno. Vendar to ne pomeni, da se jih kot najstnica nisem tiho veselila. 

Med zmenke ne štejem tistih držanj za roke v vrtcu in igranja s fantkom iz skupine Medvedki. To druženje se je po pričevanju moje mame končalo bolj klavrno – ker mi ni dal svoje kanglice, sem ga nalomila z lopatko. Čisto pravi prvi zmenek, ki se ga spomnim, se je zgodil v prvem letniku srednje šole. S fantom, ki mi je bil blazno všeč, sem se družila že kar nekaj časa, vendar sva bila vedno obdana s prijatelji. Nikoli me ni želel pospremiti domov, nikoli ni želel ostati sam z mano, zato sem po tiho že začela obupavati. Ali bi ga morala jaz povabiti na zmenek? O, ne, to pa ne! Nikoli in nikdar. 

Čez nekaj dni je zazvonil telefon. Presenečena in navdušena sem bila, ko sem na ekranu videla njegovo ime in sporočilo. Ja, povabil me je na čisto pravi zmenek, v petek zvečer ob sedmih. Takrat ravno nisem veliko dala na svoj videz, vedno sem nosila kavbojke, kratke majice in all starke (danes bi obveljala za hipsterko), zato se tudi takrat nisem zadrževala pred ogledalom. Kljub temu me je cel petek stiskalo v želodcu. Ko sva se srečala na hodniku, sem zajecljala v pozdrav in odhitela mimo. Doma sem bila sitna, hodila sem iz sobe v sobo, gledala v svojo omaro. Še sama sebe nisem prepoznala. Petnajst do sedmih sem se odpravila proti lokalu, v katerem sva bila zmenjena – v že znanih športnih copatih, kavbojkah in majici. 

Ko sva se srečala pred vhodom, sem opazila, da je sam še nekoliko bolj živčen kot jaz. Pokadila sva v tišini in potem poiskala prosto mizo. Po drugem čaju je ozračje postalo bolj sproščeno. Brez velikega napora sva prebrodila tri ure zmenka in se odločila, da se dobiva še kdaj. Mislim, da sva se po naslednjem že držala za roke, ko sva na sprehod peljala psa. 

Dve leti kasneje sem doživela svoj drugi zmenek, ki ga težko primerjam s prvim. V glavi naj bi imeli že nekaj več soli, zato je bil tudi ta zmenek ‘odraslejši’. Tudi s tem fantom sem se že prej srečevala s skupnimi prijatelji in vsi smo bili po malem zaljubljeni vanj. Bil je razgledan in nekoliko čudaški, kar ga je delalo še bolj privlačnega. Ne spomnim se, kako se je zgodil najin prvi zmenek. Vem le, da ga nisem klicala jaz. Bolj mi je v glavi ostal tisti večer. Bila sem bolj sproščena, pripravljala in urejala se nisem prav dolgo: tuš, sveža oblačila, umiti lasje, nekaj maskare, pudra in šminke. Dobila sva se pod mostom, v kanjonu reke Kokre. Pričakal me je z litrom vina in knjigo. Šla sva se ‘klošarja-intelektualca’, ki sta se v hladni noči grela z najcenejšim vinom. 

Zmenek se ni začel slabo, veliko sva se pogovarjala in še več pila. Potem pa je odprl knjigo. Še huje, bila je zbirka pesmi. S čim sem si to zaslužila? Poezije res ne maram, polovice niti ne razumem. Sledil je pogovor o metaforah, o rimah in podobno (tega sem se spomnila kasneje, ko sem že sedela v predavalnici Filozofske fakultete in poslušala predavanje Borisa A. Novaka). Skoraj sem zaspala, vendar se mi je fant smilil. Nisem mu želela pokvariti scenarija prvega zmenka in pričakovala sem, da se bo na koncu zgodil tisti poljub, ki bi zapečatil najino usodo para. In res se je. V tistem trenutku sem pozabila na poezijo, na mraz, na cel svet. 

To sta edina dva zmenka, ki sem se ju spomnila med gledanjem šova. Predramili so me ženski glasovi. Dve sta se prerekali, katera je imela boljši zmenek z istim izbrancem. Zavila sem z očmi, si rekla, da tega ne potrebujem, popila preostanek čaja, vstala in odšla v posteljo.