Je feminizem odcvetel?

V tem mesecu smo praznovale dan žena, dan delovnih žena ali dan žensk, kot so nas hitele popravljati nekatere in nekateri na družabnih omrežjih. Drži, osmega marca je praznik žensk – dan, ko se poklonimo svojemu boju za politično, ekonomsko in socialno enakopravnost. Dan je predlagala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin. Sama pa se tistega dopoldneva nisem mogla nehati spraševati, če ženske še vedno bijemo enak boj. 

Večina moških, ko kdo omeni feminizem, zavije z očmi. In niso edini. Feminizem je prišel do stopnje, ko so se ženske pripravljene spustiti v krvavo razpravo, kaj sploh feminizem je, kakšen bi moral biti odnos feministk do BDSM praks in pornografije, do jezika, do seksa, pogosto se sprašujejo, ali so Lady Gaga in druge pripadnice estradne smetane feministke ali niso. 

Feminizem sem bolj natančno spoznala v mojih letih študija primerjalne književnosti in ženske literature. Ob branju teorij, poezije in romanov sem kot ženska začutila ponos, vendar se nisem mogla izogniti občutku, da je v nekem smislu feminizem danes nekoliko skrenil s poti.

Kaj sploh je feminizem?

“Feminizem je raznolika zbirka družbenih gibanj, mrež, socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij o enakosti. Lahko bi ga opisali tudi kot gibanje za za emancipacijo žensk in socialno pravičnost. Opredelitev feminizma je veliko, saj je gibanje skozi zgodovino in v različnih družbah imelo različne pojavne oblike in cilje delovanja, večina razlik pa izhaja iz različnih razumevanj zgodovinskih vzrokov za razlikovanje na podlagi spola.” (S(v)odobnost)

Beseda feminizem se je prvič pojavila na koncu devetnajstega stoletja, skoval pa jo je francoski utopični socialist Charles Fourier. Stoletje kasneje je v zahodnem svetu obveljalo, da se pod to besedo skriva vsako prizadevanje, vsako gibanje za ženske pravice. 

Znotraj feminizma obstaja več prepričanj in več različnih usmeritev gibanja, vendar pa lahko postavimo osnovni okvir. Moderni zahodni feminizem delimo na štiri valove:

Prvi val

 Prvi val feminizma je vzniknil ob prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Takrat so se feministke borile predvsem za enakovrednost spolov v družini, pri vzgoji otrok ter v zakonu. V Veliki Britaniji so ženske leta 1839 prvič dobile pravico do vzgoje otrok ob ločitvi. Poleg tega so si želele boljših ekonomskih ter spolnih standardov in najpomembnejše, volilne pravice. Prve zahteve žensk po volilni pravici so se pojavile po francoski revoluciji (1794), boj pa je trajal dobro stoletje in pol. Leta 1900 je Nacionalna zveza društev za žensko volilno pravico postala največja ‘feministična’ organizacija v Veliki Britaniji. Njene članice so se imenovale sufražetke, ki so se za svoje pravice sprva borile na miroljuben način. Šele kasneje so metode postale radikalnejše. Ena izmed najbolj vidnih pripadnic gibanja je bila Emmeline Pankhurst. V nekaterih državah so ženske dobile volilno pravico v prvih dvajsetih letih dvajsetega stoletja, večina pa po drugi svetovni vojni. 

V tem času se je rodil tudi liberalni feminizem, ki se je pojavil vzporedno z liberalizmom. Osredotočal se je na žensko volilno pravico in enakopravnosti pri izobrazbi.

Drugi val

Kljub temu da so ženske v nekaterih evropskih državah že imele volilno pravico, pa jim je bil v nekaterih še vedno prepovedano vstopiti na volišče. Izstopa Švica, ki je ženskam dala volilno pravico šele leta 1984. Vendar so se tokrat feministke še bolj osredotočale na figuro ženske v družini, na delovnem mestu, v spolnosti. Drugi val, z začetkom v šestdesetih letih, se je poleg volilne pravice posvečal boju za reformo družinskega zakonika, ki je moškemu dajal pravico, da skrbi in posledično nadzoruje svojo ženo. V Franciji, na primer, ženska ni smela delati brez moževega dovoljenja vse do leta 1965. Prav tako so se zavzemale za to, da bi bilo moževo posilstvo lastne žene obveljalo kot posilstvo in nič drugega. Čeprav so to v večini zahodnih držav dosegle v dvajsetem stoletju, pa v drugih državah temu ni bilo in ni tako. Znotraj drugega vala se je pojavil tudi radikalni feminizem, ki želi odpraviti moško prevlado.

Glavna kritika tega vala je bila, da so se feministke takrat osredotočale predvsem na položaj belih žensk, pri tem pa pozabile na vse druge rase. 

Tretji val

Tretji val je prinesel prvi razkol znotraj feminističnega gibanja. Vzniknil naj bi s punk feminističnim gibanjem Riot grrrl v Washingtonu na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pripadnice tega gibanja so naslavljale vse od spolne zlorabe, posilstva, seksualnosti, rasizma, patriarhata, anarhizma do ženske osvoboditve. Pri tem so z zagovarjanjem diverzitete v obzir vzele tudi kritiko drugega vala. Postavile so se tudi nasproti definiciji ženskosti, ki se je v drugem valu feminizma nanašala predvsem na višje družbene sloje žensk bele rase. V ospredje so postavile mikro-politiko in se spraševale, kaj je dobro za žensko. Razdelile so se na dva pola, na tiste, ki zagovarjajo, da psiholoških razlik med spoloma ni in tiste, ki zagovarjajo, da so ter da so vloge družbeno opredeljene.

V tretjem valu se je pojavilo največ novih feminističnih tokov in teorij – intersekcionalni feminizem, pro-seks feminizem, vegetarijanski ekofeminizem, transfeminizem in postmodernistični feminizem.

Četrti val

Nastanek četrtega vala povezujemo z uporabo družabnih platform. Zaznamuje ga predvsem boj proti nasilju nad ženskami in spolnemu nadlegovanju. Sem spada tudi gibanje MeToo. Nekoliko bolj kot tretji val, četrti v ospredje postavlja intersekcionalnost.

Kritiki največjo težavo vidijo prav v uporabi socialnih omrežij, ki je omogočila rojstvo četrtega vala. Prav tako nekatere ženske vidijo težavo v gibanju MeToo, saj so glavni obraz tega gibanja postale prav zvezdnice, kar pa je v nasprotju z intersekcionalnostjo, ki se jo ta val tako trudi poudariti. 

Postfeminizem

Postfeminizem zagovarja teorijo, da smo vse, za kar se je boril drugi feministični val, dosegli s kritiko ciljev tretjega in četrtega vala. Zagovarjajo celo, da je feminizem danes nepotreben – moški in ženski spol sta že enakovredna. 

Se nadaljuje!