Seks in literatura (2.del)

V devetnajstem stoletju je največ sprememb doživela Anglija, pod vladavino kraljice Viktorije. Literaturo, nastalo v tem obdobju, zato imenujemo viktorijanska literatura. Kakovost le te je bila slabša od del nastalih v prejšnjih obdobjih. Večina slabše napisanih erotičnih besedil je nastala pod peresom anonimnih avtorjev, kot na primer Pohotni Turek, Roman o Pohoti. Protagonist zadnjega romana je Charlie Roberts, ki pripoveduje o svojih spolnih doživetjih, najstništvu, analnem seksu, pedofiliji, orgijah in samozadovoljevanju. Edini založniki erotičnih romanov tistega obdobja so bili George Cannon, William Dugdale in John Camden Hotten. Dva bolj vidna erotična romana tujih avtorjev sta bila Gamiani ali dve noči pregreh in Venera v krznu. Prvega je napisal Francoz Alfred de Musset, drugega Leopold von Sacher-Masoch, po katerem je ime dobil mazohizem.

XX. stoletje in sodobna literatura

V prvi polovici dvajsetega stoletja izideta dva romana, Joycev Ulikses, ki v znameniten Mollyjinem monologu na svoj način, brez ločil, opisuje tudi seks, in Lawrencev Ljubimec lejdi Chatterly. Slednji ni bil natisnjen vse do leta 1960, saj opisuje seksualno razmerje med aristokratko in moškim delavskega razreda.

Po drugi svetovni vojni je največ pozornosti pritegnil roman Vladimirja Nabokova, Lolita. Zgodba opisuje erotični odnos med mladoletnico in starejšim moškim. Zaradi teme, ki jo roman obravnava, ga je Nabokovu uspelo objaviti šele v Franciji, dve leti po prvi zavrnitvi rokopisa. Roman še danes buri duhove mnogih, morda celo nekoliko bolj kot v preteklosti, predvsem zaradi večje ozaveščenosti bralca o spolnem nadlegovanju otrok. Po knjižni predlogi je leta 1962 Stanley Cubrick posnel tudi istoimenski film.

V dvajsetem stoletju je bilo opisovanje seksualnih prizorov v književnosti pogostejše. To ne velja samo za erotično literaturo, temveč tudi za prozo in poezijo klasičnih avtorjev. Meni najljubši je nekoliko poseben izmišljeni jezik seksa pomešan s španščino v romanu Ristanc avtorja Julia Cortázarja:

“Komaj ji je oščelil nežem, jo je začelo razganjati od ušplja in podlegla sta krotobesnim, divjim avkljam, neznosnim prepelkom. Vsakič, ko je on poskušal prelizniti omačje, se je zapletel v stokav pojevh in se je moral razkrčiti, z obrazom obrnjen proti sokeljniku, čuteč, kako se meteljšnice počasi rapredavajo, ščelijo, vplenevajo, dokler ni obležal kot ergomaninski trimalhiat, v katerega je padlo nekaj fižljev karpeljnice. A to je bil šele začetek, kajti v danem trenutku si je ona ošplenila peteljčice in dovolila, da je on nežno primaknil svoje opreljke. Komaj sta se sodlačila, ju je ogrebenilo nekaj podobnega oškrku, ju izpreselilo in vštreknilo, mahoma je prišlo do uhoka, krčevnega velopreskovja oliskov, zadihavnega ustoslinja, urdevnega vgoščenja v nadbajnovito smrtomorje. Evoe! Evoe! Opolnjena na grebenu onebesja sta se čutila romovati, krešljiva in moščevnata. Koplem je drhtel, perčice so padale in vse se je razvrtinčilo v globok ubelj, v plaherutje razplanih kopren, v skoraj okrutne ljobke, ki so ju vkoštrenile do zadnjih zmogljivosti dremelj.” (Cortázar, 496)

Nekoliko bolj konkretni so spodnji primeri:

Ian McEwan – Na obali Chesil:

“Našla je njegova moda in, zdaj čisto brez strahu, svoje pste nežno ovila okoli tega izjemno vzdraženega dela, ki ga je videla v raznih oblikah pri psih in konjih, a ni nikoli čisto verjela, da bi lahko prav ustrezal odraslim ljudem. Ko je šla s prsti na spodnjo stran, je dosegla koren penisa, ki ga je držala posebno previdno, saj se ji ni sanjalo, koliko občutljiv ali vzdržljiv naj bi bil. S prsti je potovala po njegovi dolžini, z zanimanjem ugotavljala njegovo svileno tkivo, vse do konice, ki jo je nežno pobožala, in potem se je, osupla nad svojo drznostjo, pomaknila nekoliko nižje, da bi trdneje prijela njegov penis, približno do polovice, in ga potegnila navzdol, malce poravnala, dokler ni začutila, da se dotika njenih sramnih ustnic.” (McEwan, 80)

Javier Marías – Berta Isla:

“[…] A objem je bil hipen, kajti brž je naredil, kar sem mu nakazala, hote ali mogoče nehote, ne vem, potipal je mojo bluzo in krilo ali meso pod bluzo in krilom. In čez trenutek me je obrnil in me objel od zadaj, z dlanmi na mojih prsih in telesom ob moji zadnjici, nemara me je utegnil opazovati tudi od strani, nekako opolzko. […] Dvignil mi je krilo in mi mahoma spustil spodnje hlačke in prepoznala sem pogoste gibe njegovih številnih nespečih noči, skoraj živalske, brez predigre, brez otipavanja, […].” (Marías, 222)

Elena Ferrante – O novem priimku:

“Hotela sem, da bi me zdrobil, me ugriznil, želela sem, da bi mi pretrgal dih. Rahlo me je umaknil od sebe, z dlanjo mi je zdrsnil v modrc in me še naprej poljubljal. Ampak ni mi zadoščalo, tisti večer je bilo to premalo. Vsi dotiki, ki sva jih bila vajena dotlej, vse, k čemur me je zadržano napeljal on in kar sem enako zadržano sprejela, se mi je zdaj zdelo pomanjkljivo, neustrezno, prehitro. […] Božal me je po prsih, dvignil mi je krilo, zatipal me je po mednožju, medtem pa, kot bi dajal signal, potiskal obme krčevitost kože, hrustanca, žil in krvi, ki mu je utripala v hlačah. Tisti večer pa sem se obotavljala, da bi mu izvlekla ud.” (Ferrante, 14)

Haruki Murakami – Kronika ptiča navijalca:

“Videl sem, kako se ji premikajo umetne trepalnice in zibajo nakodrani prameni. Zapestnici sta trdo cingljali. Njen jezik je bil dolg, mehak in me je lizal, kot da bi se ovijal okoli mene. Tik preden bi me popeljala do vrhunca, se je nenadoma odmaknila. Nato me je začela počasi slačiti. Slekla mi je suknjič, razvezala kravato, slekla hlače, srajco, spodnje perilo in me golega z obrazom navzgor polegla na posteljo. Toda sama ni bila gola. usedla se je na posteljo, prijela za roko in jo popeljala pod svojo obleko. Perila ni nosila. S prsti sem zatipal toploto njenega spolovila. Bilo je globoko, toplo in zelo vlažno. Moji prsti so vstopili vanjo brez vsakršnega odpora, kot da bi jih posrkalo.” (Murakami, 195)

Paulo Coelho – Enajst minut:

“Razpri noge!”

Ubogala ga je. Nemočna po lastni volji, podložna, ker je sama tako hotela. Videla je, da je gledal naravnost v njeno mednožje, gledal je njene črne hlačke, dolge nogavice, stegna, lahko si je predstavljal dlačice, spolovilo.” (Coelho, 152)

Dobro, ne? Meni se zdi naravnost fantastično. Pa ne gre za avtorje erotične literature, temveč za klasike, ki polnijo naše knjižne police. Literatura je bila od nekdaj vir dobrega seksa, le ob poplavi pornografije, smo nanjo nekoliko pozabili. Zdaj, v času epidemije, imamo priložnost, da v roke vzamemo knjigo katerega izmed zgoraj naštetih avtorjev, se splazimo v posteljo in beremo. Beremo, dokler se nam ne navlaži spodnje perilo.

Viri: