Dispanzer za žene

Dispanzer za žene, ambulanta, ki se nahaja v drugem nadstropju Zdravstvenega doma Kranj, čisto na koncu hodnika. Ime je čudno, notri pa naj bi izvajali tisto, kar nekaterim ženskam požene strah v kosti – ginekološke preglede.

Na svojega prvega sem se naročila pri šestnajstih letih. Tako kot večini deklet se mi je mudilo po kontracepcijske tablete. In da spotoma preverim, ali je vse v redu. Preverila sem ginekologinje, čakalne dobe in si izbrala svojo. Naslednji dan sem že vnašala telefonsko številko v telefon. Med čakanjem na zvezo, sem se pripravljala na najhujše – na pitbula, kot je medicinska sestra pri moji osebni zdravnici. Po par klicih v prazno, se mi je le uspelo dokopati do najbolj prijazne medicinske sestre na svetu. Po glasu sodeč je bila mlada. Povedala sem, kaj želim, trezno sem odgovarjala na njena vprašanja, zataknilo se mi je le pri zadnjem:

“Kdaj ste imeli zadnjo menstruacijo?”

Joj, kaj me sprašuješ. Kot da bi bila pri zadnjem vprašanju v kvizu. Takoj lahko izločim odgovor ‘pred dvema mesecema’. In ‘nikoli’. Na koncu pa se še vedno odločam med odgovoroma ‘pred tremi tedni’ in ‘pred dvema tednoma’. 

Obupno slaba sem pri spremljanju menstruacije. Poznam ženske, ki so vedno vedele, koliko dni jim zamuja, kakšen tok so imele. Jaz nimam pojma, pomagal mi ni ne menstrualni koledarček, niti aplikacija na telefonu, ki me je vsak mesec opominjala, da bi menstruacijo že morala dobiti ali pa se približuje. 

Malo sem zamomljala v slušalko in začela brskati po spominu, po dogodkih, ki so se mi zgodili in po bolečini, ki je spremljala moje menstruacije. Kdaj sem kupila protibolečinske tablete, koliko sem jih pojedla in podobna vprašanja sem si tiho zastavljala, medtem ko me je sestra potrpežljivo čakala na drugem koncu telefonske zveze.

“Že vem! Sedemnajstega marca je bil moj zadnji dan menstruacije,” sem na pol zatulila v telefon. Čeprav sem zvenela prepričljivo, sem bila daleč od tega. Razpon je bil nekje med desetim in dvajsetim, kdaj točno pa nisem vedela. Saj ne more biti nič narobe. Sestra mi je povedala datum in uro pregleda in najin razgovor je bil zaključen. 

Dan pred pregledom sem se brila kot nora. Povsod. Po maminem nasvetu sem naslednji dan oblekla lepo spodnje perilo, tako, ki ga niti za seks urice nisem nikoli uporabila, in krilo, ker naj bi to vse ženske počele, saj ga ob pregledu lahko obdržiš na sebi. Nekoliko živčna sem vstopila v zdravstveni dom in se odpravila v drugo nadstropje. Ko sem hodila mimo splošnih ambulant, se mi je zdelo, da mi na čelu piše, kam grem. Pred ambulanto sem se usedla poleg starejše gospe in malo pogledala naokoli. Same nosečnice in ženske nad šestdeset let. 

Ko sem končno prišla na vrsto, mi je prijazna medicinska sestra zmerila pritisk, počečkala moj karton in me napotila v eno izmed kabin. Tam sem se na hitro slekla, obdržala sem le krilo, potem pa prisluškovala pogovoru v ambulanti. Tega nisem želela, vendar me je bilo strah, da ne bom slišala, ko bo opravila s pacientko pred mano in me poklicala naprej. 

Strah je bil popolnoma odveč. Ko sem zaslišala svoje ime, sem odrinila vrata in se pogumno sprehodila do mize, za katero je sedela moja ginekologinja. Povedala sem ji vse, a skoraj pozabila, da sem prišla po kontracepcijo. Ko sem jo omenila, se je malo nasmehnila, mi dala recept in me poslala domov. Slačila in brila sem se za nič. Vseeno mi je odleglo, ko sem zapuščala ambulanto. 

Leto kasneje sem se znova znašla v kabini in nestrpno čakala, da zaslišim svoje ime. Tokrat me je čakal pregled. Usedla sem se na stol in porinila noge narazen. Sprostila sem se, kolikor sem se lahko. Pred pregledom mi je ginekologinja pokazala spekul oziroma račji kljun, ki mi ga je kasneje vstavila v nožnico. Niti malo ni bilo boleče, le nekoliko hladno. Nekaj časa je šarila tam spodaj, pregled nadaljevala s prsti in pritiski na trebuh, zaključila pa z ultrazvokom. Zdelo se mi je smešno, ko je na sondo nataknila kondom. Minuto kasneje sem s pregledom zaključila. Čeprav morda ni najbolj prijeten, pa je bil daleč od groze, ki sem si jo predstavljala. 

Brez strahu ginekologinjo obiskujem vsako leto. Še vedno nosim krilo in še vedno opazujem ljudi v čakalnici. Vedno iste starostne skupine. Niti enkrat še nisem srečala ženske, ki bi bila toliko stara kot jaz. Le tiste, ki so bile noseče. Med čakanjem v garderobi se nekje v ozadju sliši klasična glasba. Ravno dovolj na glas, da mi uspe ujeti svoje ime. Ko opravim s pregledom, nežno zaprem vrata, na katerih je že vsaj petnajst let napis “dispanzer za žene”.