So long, farewell, auf Wiedersehn, adijo leto 2020!
Take in podobne pesmi mi polzijo skozi misli po 99 odstotnem preteku leta 2020. No, v mislih sem imela tudi Wake me up when september ends ali mogoče še bolje Zbudi me za 1. maj. Takrat bom morda lahko popila kavo na terasi lokala in pisala ocene igrač, ki sem jih preizkusila.
V leto 2020 sem vstopila optimistično, brez obljub, a z veliko cilji. Kot čisto prava kozoroginja, ki leto vedno začne v stilu. S praznovanjem rojstnega dne. Zato se vsakič želim posloviti od starega leta s steklenico šampanjca v rokah in ob Silvestrskem poljubu dočakati še eno leto več. No, koliko časa v resnici traja moje praznovanje, raje ne bom govorila.
Kljub temu sem bila hvaležna za službo, za možnost pogodbe za nedoločen čas in za stran Those Creamy Peaches. Z njo sem imela velike načrte. Počutila sem se dobro, vse do marca, ko mi je mrak padel pred oči. Korona in ukrepi, povezani z njo, so me ohromili od strahu. Trudila sem se ne misliti na to, vendar sem istočasno vedela, da živim z dvema rizičnima osebama; oče je srčni bolnik, medtem ko so mami pred kratkim diagnosticirali multiplo sklerozo. Če v tistem obdobju ne bi imela strani in igrač, ne vem, kako bi se prebila skozi vsak dan posebej. Kako je biti zaprt s svojimi starši? Takrat je bilo sprejemljivo. Kratkočasili smo se z družabnimi igrami, vilijamovko in prihodom pomladi. S strahom v očeh smo vsak večer zijali v številke okuženih na ekranih.
Na srečo sem imela dovolj časa tudi zase. Hodila sem na vikend in se zabavala z igračami. To so bili moji pobegi. Vse do maja, ko je sledil globok izdih in vrnitev v dokaj normalno življenje. Načrtovati sem začela dopust v Sloveniji in sanjarila o občutku peska pod stopali. Z velikim veseljem sem pričakovala poletje. Kot bi me nekdo zbudil iz dolgega spanca.
Pred dopustom sem morala zaradi težav z zdravjem opraviti še nekaj preiskav in občutek ni bil dober. Magnetna resonanca, odvzem likvorja, preverjanje refleksov in na koncu diagnoza: multipla skleroza. Kako? Tistega dne se je moje telo treslo, a ne od strahu, temveč od jeze, od besa nase. Vedela sem, kaj to prinaša, svojo mamo sem spremljala zadnja leta in tiho opazovala, kaj bolezen povzroča. Ustrašila sem se za svoje možgane, za vsako njihovo celico. Naenkrat se mi je podrla slika prihodnosti.
Ko je preteklo nekaj časa, sem se spet veselila dopusta in predvsem samote. Potrebovala sem jo kot zrak. Kljub temu je nekje globoko v notranjosti spet vznikal strah, ali se bom morda zjutraj zbudila z ohromelo nogo ali oslabljeno spolno funkcijo. Nič od tega se ni zgodilo. Ob pogledu na svoj apartma, morje in goro igrač sem začutila mir. Po več dnevnem preizkušanju, sem ugotovila, da sem sposobna doživljati orgazme kot po tekočem traku. Bila sem polna optimizma in postopoma so se vračali cilji, ki so me ohranjali pri življenju. Spet je bilo toplo, spet sem lahko videla svojo družbo in počela tisto, kar počnem najraje – preizkušam erotične pripomočke.
Poletje so prehitro pokopali mrzli dnevi, večja količina dela in korona. Prihajalo je neizogibno. Ko je prva okužba vzniknila v službi, me je spet začel preplavljati strah. Le z eno razliko. Tokrat me je bilo strah tudi zase. Od konca septembra sem zaprta doma. Izhodov na vikend in za vikend ni več in vsak dan se borim za košček miru in se spopadam s svojo naveličanostjo nad gledanjem vedno istih ljudi in opravljanjem vedno istih dnevnih obveznosti. Odklopila sem se od novic, se po podpisani pogodbi za nedoločen čas vrgla v iskanje stanovanja in izkoriščala ure samote za testiranje erotičnih pripomočkov. Takrat je izginila moja bolezen, izginil je stres.
Mislila sem, da sredi veselega decembra ne bo veselja, samo boj za preživetje. Tisto mentalno. Da zvozim leto do konca. Vendar sem kljub razmeram presenetila samo sebe. Bila sem hvaležna za tisti mali kupček dobrih stvari, ki mi jih je prineslo leto 2020, za sodelovanja z erotičnimi trgovinami in uspeh strani. Cilji niso bili izpolnjeni, a prav tako ne pozabljeni. Nekje v kotu še vedno čakajo na uresničitev in mislim, da bo več priložnosti naslednje leto.
Preizkušanje erotičnih pripomočkov in pisanje sta me letos neštetokrat rešila. To je bil moj preizkus stavka ‘vse se da, če se hoče’, bil je moj beg pred korono, pred boleznijo, pred pomanjkanjem stikov s prijatelji. To je bil beg pred letom 2020.
Kako bi to obdobje sploh opisala? Na prvo žogo, kot tistega zoprnega komarja, ki ti leta nad glavo in ti ne pusti zapreti oči. Vse, kar lahko narediš je, da nekajkrat zamahneš, potem pa obupaš in se raje pokriješ do nosu, vse dokler te ne zbudi srbenje na riti.
Z nekaj vzponi in veliko padci sem prebrodila leto, zapustila ga bom neskončno bolj utrujena, kot sem vanj vstopila. Utrujena in nekoliko bolj utrjena. Točno takrat, ko bo odbila polnoč, bom kot otrok ob Silvestrskem poljubu nazdravila na boljše novo leto in upihnila trideset svečk. Ob tem si zaželela še veliko erotičnih igrač in kakšen orgazem več. Aja, pa stanovanje. In tridnevno popivanje ob odprtju lokalov.
Želim vam veliko ognjemetov med nogami, čim manj strahu in veliko poguma v novem letu!
Vedno vaša
-0 Komentar-