Hommage moji psički in njenemu odnosu do mojih igrač

V zadnjih vzdihljajih četrtka je za vedno zaspala moja nemška bokserka, moja prijateljica, moja tovarišica in moja največja kritičarka. Čeprav je oboževala svoje igrače, so ji moje posteljne povzročile marsikatero sivo dlako na bradi. 

Psička je bila, odkar sem jo za božič prvič pripeljala domov nalepljena name, jedli sva skupaj, spali sva skupaj, hodili ven in se igrali. Imela je na tone igrač. Včasih, ko se nisem ukvarjala z njo, mi jo vrgla v glavo, ko sem bila še izgubljena nekje v svojih sanjah. 

Moja zbirka igrač je bila vedno manjša od njene, vendar obratno kot ona, sem si jaz ob uporabi zaželela nekoliko miru in časa zase. Ob takih trenutkih sem začela zapirati vrata sobe. Čeprav je trdno spala v dnevni sobi in se je iz njenega kotička slišalo samo globoko smrčanje, je v trenutku, ko sem se ulegla v posteljo, priracala do vrat. S pihanjem v špranjo me je opozarjala, da ne bo sprostitve, dokler ji ne odprem. In ko sem že izgubila svoje navdušenje nad časom zase, sem jezno oblekla spodnjice in ji šla odpret. Pa ob takem žalostnem pogledu, ki mi ga je namenila nisem mogla kaj. Od takrat naprej je bila z mano tudi, ko sem preizkušala igrače. 

Vrata sem začela puščati odprta in vsakič, ko sem se spravilo v posteljo, sem že slišala nežen zvok krempljev, ki so ob hoji udarjali ob tla. Na posteljo se je zagnala in potem še pet minut v krogih iskala položaj, ki ji je ustrezal. Ne pretiravam, pet minut. In čisto vsakič se je morala dotikati mojih nog. Bolj, ko sem ji razlagala, da imava zakonsko posteljo, in da mi s svojim tiščanjem že pošteno kravžlja živce, bolj se je stiskala in globoko vzdihovala. 

Tako sem se še enkrat vdala v usodo, počakala, da je nekoliko zaspala in jo poiskusila vsaj toliko odriniti od sebe, da bi lahko v miru zadovoljila svoje potrebe. Vse v redu, spala je tudi dvajset centimetrov stran. Krasno, zdaj pa vibrator na plano!

V isti sekundi, ko sem ga prižgala, je planila pokonci in neumno gledala, od kod prihaja zvok. Na začetku je celo vstajala in pregledovala posteljo. Sčasoma se je na to navadila in ob zvoku vibratorja je samo še dvignila glavo in padla nazaj. Kot da bi si mislila: “Poglej jo trapo, spet si med noge tlači tiste čudno brenčeče zadeve.”

Od vseh erotičnih igrač je najbolj sovražila tiste s tlačnim valovanjem. Teh pa ni in ni mogla preboleti. Zgodilo se je celo, da je pred njimi ušla na bolj mirno mesto in me pustila samo v sobi. Čeprav je dajala vtis, da se je sprijaznila z naravo mojega hobija, pa je vsake toliko časa na skrivaj ukradla kakšen vibrator, ki se je polnil na tleh ali je to vsaj poizkušala. Od takrat naprej je bila pod budnim nadzorom mojega očesa.

Uživala pa je, ko sem pisala v postelji. Ob mirnem zvoku tipkovnice se je čisto prepustila. Čeprav sem bila z glavo nekje drugje, je bil to najin čas. Bila je moja mizica za odlaganje papirjev ali naslanjač za mojo utrujeno roko. 

Žal mi jo je odnesel Miklavž. Zdaj pišem sama in se spominjam njenih neštetih vragolij. Kljub vsem prigodam je ostala moja kompanjonka in pomembna soustanoviteljica bloga Those Creamy Peaches. Za to sem ji neizmerno hvaležna in ji želim, da v pasjih nebesih ne sreča niti ene vibrirajoče palice več.