Medvedki, srčki, čokolade ali zakaj ne prenesem Valentinovega
Skoraj štirinajst dni je preteklo od petka, ko so cvetličarne pokale po šivih in so imeli največ prometa v letu. No, morda ga imajo več samo še za Dan mrtvih. Rdeče vrtnice. Če je teh že zmanjkalo, bo v redu tudi druga barva. Tulipani, narcise, šopki takšni in drugačni. Potem še skok v najbližjo trgovino po Milkino bombonjero v obliki srčkov. Ker si prišel prepozno in so police že izropane, izbiraš med Mozartovimi kroglicami ali najmanjšo škatlo Merci čokolad. Izbereš cenejše. Skok na oddelek plišastih igrač. Kuža, medvedek, stonoga, ni pomembno. Samo da nosi srce z napisom “I love you”. Da, o Valentinovem govorim.
Praznik je ime dobil po svetem Valentinu oziroma kar treh Valentinih, mučenikih, ki so imeli bolj malo skupnega z ljubeznijo, čeprav so se kasneje razvile nekatere legende o tem, da naj bi sveti Valentin organiziral skrivne poroke med pari, ki so se resnično ljubili, vendar jim je bila poroka prepovedana – nekako tako kot Romeo in Julija. Čeprav je bil sveti Valentin bolj povezan s širjenjem ljubezni do krščanstva in so se v Rimskem cesarstvu štirinajstega februarja zgolj postili, sta bila srednji vek in njegova predstava romantične ljubezni kriva, da se tega dne še danes praznuje Valentinovo, dan zaljubljencev. Ali bolje rečeno, dan, ko se trgovine znebijo odvečne krame.
Ta dan sovražim že od osnovne šole naprej. V četrtem razredu smo štirinajstega februarja morali pisati voščilnice. Vendar ne najboljšim prijateljicam, kot smo to počeli vsa leta prej, temveč naši simpatiji. Kakšna muka. Tisti čas sem bila zaljubljena v najpopularnejšega fanta v razredu, Klemena. Sram me je bilo že, ko sem neumno prepisovala vprašanje “Ali boš moj Valentin?” z zelene table na drugem koncu učilnice. Po nekaj narisanih srčkih smo morali voščilnice odložiti na kup. Ko sem se skupaj s sošolci prerivala do katedra, me je preplavila rdečica. Voščilnico sem hitro zmečkala in jo namesto na mizo odnesla naravnost v koš za smeti.
Od takrat naprej sem vsako leto do konca osnovne šole čakala skrito pismo za Valentinovo. Nič. Od nikogar, samo od mojih prijateljic. Kakšna beda. V srednji šoli pa je postalo samo še huje in za vedno sem pokopala praznik svetega Valentina. Že takrat so se fantje obupno trudili kupiti nekaj svoji izbranki. Po navadi najbolj osladne stvari. In tudi mene je to doletelo. Še danes ne vem, kakšen izraz sem imela na obrazu, ko sem prejela malega grdega medvedka in rdeče čipkaste tangice.
Kaj naj počnem s to kramo? Tangice bi morda celo nosila, če mi ne bi bile prevelike. Počutila sem se grozno. Zaradi brezveznega darila in slabe vesti, ker sama nisem kupila nič. Od takrat sem praznik zradirala iz spomina in raje vsakemu posebej povem, da naj mi ne nosi nič in naj raje pozabi na praznovanje.
Še danes se mi zdi smešno, ko ljudje hitijo na vse konce in kraje, predvsem moški in brez prave ideje pograbijo nekaj v trgovini. Da ne bo kasneje poslušal, da se ni spomnil, da mu ni toliko pomembna, da bi ji kupil vsaj šopek rož.
Ne vem točno kdaj, vendar se mi zdi, da je Valentinovo postalo dodatno delo predvsem za moške. Ne gre več toliko za izmenjevanje daril med partnerjema, temveč bolj za moško brezglavo kupovanje daril, ker se želi izogniti drami doma, ker smo ženske tiste, ki si želimo pozornosti, čeprav je naslednji dan že vse pozabljeno.
Valentinovo – praznik, ko pripadniki moškega spola hodijo v cvetličarne, v trgovine s perilom, v čokoladnice. Ljubezen je že davno pozabljena, ostaja zgolj kupovanje miru in polne vreče smeti, ko zveza razpade.
-1 Komentar-
[…] Medvedki, srčki, čokolade ali zakaj ne prenesem Valentinovega […]