Molk kot govorica pogumnih

Seks, tabu XXI. stoletja

Na prvi pogled nihče ne mara seksa. O njem ne želijo poslušati starši, naši otroci in še manj naši prijatelji. “To je intimna stvar, to se nikogar ne tiče. Taki pogovori morajo ostati v spalnici.” Pa bi res moralo biti tako? Bi seks moral biti res tako intimen ali le potrebujemo izgovor za svoj sram zaradi užitka, ki je lasten samo ljudem?

Pri trinajstih letih sem prvič v roke od svoje družine ob novoletnem obdarovanju prejela Knjigo za punce. Bila je v paketu skupaj s Knjigo za fante, ki je bila namenjena mojemu bratrancu. Ob veselem trganju papirja misleč, da bova prejela še eno dobro igračo, kot na primer Furby, je bilo v naju uprtih šest parov oči. Stari starši so se, ko so videli, kaj sva dobila, mukoma obrnili stran, starši pa so se smejali najinim zmedenim pogledom in zardevanju. “Da bosta vedela, kako se to počne”. Predvidevam, da je Knjiga za fante končala nekje na dnu omare, v meni pa je Knjiga za punce vzbudila zanimanje.

V njej je bilo vse, manjkale so samo slike. Kako natakniti kondom, kaj je gonoreja, vse o zaljubljenosti in ljubezni. To je bilo obdobje, ko so me slike spolnega odnosa v knjigi o človeku tako vzburile, da sem jih morala gledati vsak dan. Predstavljala sem si, kako se to počne in kako se mora človek ob tem počutiti. Pri tem mi je z raznimi zanimivimi podatki zapolnjevala vrzeli prav moja zlata “knjiga za punce”.

Z leti sem se naučila in stvari, ki so v zgodnjih najstniških letih zvenele kot znanstvena fantastika so postajale realne in vedno bolj normalne. Vendar se o seksu nisem želela pogovarjati s prijatelji, ker se mi je zdelo, da je vse obupno sram, če sem kaj povedala ali vprašala. Počutila sem se kot spolna izprijenka. Sram me je bilo, ko sem prijateljici ponosno omenila, da uporabljam igrače.

“Kako lahko? Nikoli si ne bi tlačila plastike med noge!”

In takih odzivov je bilo čedalje več. Ugotovila sem, da za seks preprosto ni prostora v moji družbi. V družbi, ki je zrasla ob velikem navalu pornografije. Odločila sem se, da bom utihnila in začela poslušati druge.

V letih sedenja na kavah z žensko družbo sem ugotovila, da je nekatere seksa strah ali jih ne zanima, kaj šele samozadovoljevanje ali igra z erotičnimi pripomočki. Seks je orožje, s katerim se moškega dobi, nato pa nanj pozablja, če ne že prej, pa takrat, ko pridejo otroci. Res je, da spolno zavedanje med ženskami narašča, vendar hkrati pozabljajo, da je seks njihov privilegij, čisti užitek in ne služi zgolj za zadovoljitev partnerja, temveč v prvi vrsti za zadovoljitev lastnih in partnerjevih potreb. Bolj egoistično od seksa je le samozadovoljevanje in prav je tako. V našem vsakdanu, polnem kompromisov, je pomembno, da smo egoistični vsaj pri lastni seksualnosti.

Pomanjkanje govora o seksu je bil glavni povod za pisanje bloga. Da bi po tolikih letih ponovno spregovorila o seksualnosti in svojem pogledu na seks. Nerodne dogodivščine, napačna mnenja, sram, odlični orgazmi in sproščenost v pogovorih o spolnosti. Vse to sem doživela in občutila. In še vedno se soočam s težavami pri komunikaciji o teh stvareh. Z največjimi zlasti na družabnih omrežjih.

Objavljam članke o seksu in ocenjujem igrače. Zato, da bi olajšala odločitev drugim pri izbiri med poplavo pripomočkov na trgu, da bi pokazala, da je seks nekaj človeku lastnega. Da bi dosegla čim več ljudi, sem si kar se da hitro poleg spletne strani odprla še uporabniške račune na Twitterju, Instagramu in Facebooku. Tu pa se je vse ustavilo. Še posebej Facebook dobi koprivnico ob omembi besede erotični pripomoček. Še huje je, če želiš povezati svojo spletno stran s stranjo na Facebooku in jo tam oglaševati. Ker Knjiga obrazov dovoljuje zgolj promocijo erotičnih pripomočkov za lajšanje zdravstvenih tegob (zveni znano?), sem pri objavljanju oglasov padla na prvi oviri.

Trn v peti mnogih, ki objavljajo estetske erotične fotografije, je Instagram. Poleg tega, da oglaševanja golih fotografij, enako kot Facebook, sploh ne dovolijo, so naredili še korak dlje. Uporabniki pa naj bodo to poslovneži ali posamezniki, morajo na fotografijah prekriti bradavice in spolne organe z raznimi znaki. Oprostite moji francoščini, ampak kako “kretensko”! Vsi vemo, kaj zvezdice prekrivajo in lahko bi bila res estetska fotografija, tako pa nastane zmazek telesa, na katerem plešejo smejoče se gobice namesto bradavic.

Razumem, da je nezaželeno objavljati pornografijo na družabnem omrežju, ki je dostopen že trinajstletnikom, vendar ne razumem, kako je mogoče, da so na istem omrežju dovoljene reklame za spodnje perilo, na katerih leži razkačena ženska. Na sliki te reklame je postelja, prelestno žensko telo in prosojno erotično perilo. Po vsej verjetnosti ženske take ne bodo hodile v trgovino ali na ulico, temveč namigujejo na posteljne dejavnosti.

Od kislega nasmeha, ko sem prvič v roko prijela Knjigo za punce do krohotanja, ko sem prebirala, kaj vse se ni smelo početi pred slabim stoletjem, sem verjela, da sta danes seks in samozadovoljevanje nekaj običajnega. Sledil pa je mrzel tuš spoznanja, da se je v XXI. stoletju nekoliko spremenil samo pogled na igrače, samozadovoljevanje in spolnost pa ostajata skrita nekje globoko v nas.