Aristokratsko občevanje

Medtem ko so nižji razredi delali in naj bi se kot krščanski narod odpovedovali nasladam, jih je bil francoski dvor, kljub vsem pravilom in veri, poln, prepoln. Čeprav se je dogajalo na očeh vseh, je spolno življenje aristokracije še vedno ovito v tančico skrivnosti. Še posebej je po svoji razuzdanosti dobro znan Ludvik XIV. ali Sončni kraj in njegov dvor. Ker se na televiziji ravno vrti serija o njem, sem se odločila podrobneje pogledati v takratno spolno življenje kraljev in kraljic. 

Ludvik XIV. je še danes znan kot največji ženskar, morda celo bolj kot literarni Don Juan. A ni bil samo on tisti, ki si je privoščil kakšen skok čez plot. Čeprav so za nižje strukture veljale stroge kazni za zakonolom in kršenje krščanske morale ter ideala monogamije, se je plemstvo ravnalo po kraljevem zgledu. Tako ženske kot moški so si iskali nove in nove ljubimce, pogoj za prosto pot je bil le, da se poskrbi za naslednji rod znotraj zakona. Nemalokateri aristokrat je bil za svoja prešuštva kaznovan po naravni poti, po navadi v obliki spolne bolezni, največkrat sifilisa. 

Nad krščanski zakon se je postavil že dedek Sončnega kralja, Henrik IV., ki je veljal, vsaj po dvornih čenčah, za nenasitnega vladarja. Njegova spalnica je bila povezana s sobo redne ljubice in zaupnice, hkrati pa tudi s sobo, v kateri so se dnevno menjale nočne obiskovalke. Kot vemo, pa se je ta spolna nenasitnost naselila tudi v Ludvika XIV., pobožnega monarha, poklicanega od Boga, njegovega očeta pa naj bi popolnoma izpustila. 

Vzpon spolne slave Sončnega kralja se je začel že zelo zgodaj, pri rosnih petnajstih letih. Posteljne užitke je spoznal z veliko starejšo prostitutko. Ko je imel za sabo že nekaj treninga, je presedlal na služkinje, vse dokler ni oplodil vrtnarjeve hčere. Takrat je med aristokracijo završalo od veselja, saj so olajšani spoznali, da bo za rod po tej kraljevi strani dobro poskrbljeno. 

Kasneje je pogosteje izbiral med plemkinjami. Gostoval je vsaj pri devetih, med njimi pa je bila verjetno najbolj znana Madame de Montespan. Vmes si je verjetno postregel še s kakšno služkinjo, ki ni bila vredna zapisa. Med vsemi naštetimi in kraljem in bilo velikih ljubezenskih zgodb. Bolj je šlo za potešitev potrebe kralja. Ko je opravil svoje, to naj bi bilo kar precej hitro, je svoja šila in kopita odnesel nazaj, od koder je prišel. Za madame de Montespan, ki je bila tudi velika kraljeva zaupnica, je njena naslednica, Madame de Maintenon, želela narediti konec kraljevemu gostovanju v različnih spalnicah. 

Istočasno se je na dvor, v obliki kraljevega brata, Philippa de Francea, pritihotapil še en smrti greh – homoseksualnost. Čeprav je uradno opravil svojo dolžnost in poskrbel za več potomcev, je bilo jasno, da njegovo srce pripada moškemu. Ludvik XIV. je homoseksualnim zvezam nasprotoval, a jih ni mogel kaznovati, saj bi kot prvega grešnika moral ubiti prav svojega brata. A menda Phillipe ni bil edini izmed Borbonov, ki se je raje kot v spalnice ljubic zatekal v spalnice ljubimcev. Enako velja za enega izmed nezakonskih sinov Sončnega kralja, nekaj govoric pa se je celo pojavilo o njegovem očetu, saj veste, tistem, ki nikoli v življenju ni imel ljubice. 

Moški, ženske, služabnice, vrtnarji, vojaki. Na dvoru so se pogosto menjale umazane rjuhe in zadovoljevale spolne potrebe. Monarhi so imeli res težko življenje!